Pred nekaj leti, ko sem bil v Indiji v Delhiju, sem v svoji sobi v 15. nadstropju Hotela Indra Prashta opazoval male zelene papige, (ki imajo tako močne kremplje, da se lahko oprimejo, celo grobe fasade hotela) in že dobro mi znani vrvež mesta Delhi.

Nenadoma mi je prišlo na pamet, kako bi Prešeren napisal takrat Vrbo, če bi imel darilo mojstrovega Samospoznanja ( edina njegova pesem, ki jo znam na pamet še iz šolskih dni in sem jo tam v tej sobi v poglobljenem stanju prepesnil.

VRBA

O MOJE SRCE,

SREČNA DRAGA VAS DOMAČA,

KJER HIŠA MOJEGA STOJI OČETA

JE UKA ŽEJA ME IZ TEGA SVETA,

NAZAJ SPELJALA LE,

LUČI RESNICE REKA.

SPOZNAL SEM VSE,

KAR SRCE SI SLADKEGA OBETA

MI VERA V SEBE NI BILA ODVZETA,

ZATO NIČ VEČ VIHARJEV

NOTRANJIH SEM IGRAČA,

SAJ SEM SPOZNAL KAKO SE,

STRUP V NEKTAR PREOBRAČA

IN IZ TEGA MIRU ME NE SPRAVI,

PRAV NOBENA KAČA,

DA O ILUZIJI ZVESTEGA SRCA

IN DELOVNE ROČICE,

KI JE NIMA MILJONARKA,

NITI NE GOVORIM,

SVET MARKA PA V MOJ SPOMIN,

RAJE TEBI PREPUSTIM.

Stojan Svet