Zelo radi se zapletamo z drugimi ljudmi v pogovoru, ko se pogovarjamo o neki stvari. Vsak pove svoje mnenje, se drugi ne strinja, začneta prepričevati drug drugega, tekmovati, dvigovati glas in dokazovati svoj prav.

Zakaj to delamo? Življenje je kratko in si ga še skrajšujemo z nesoglasji in vsiljevanji drugemu svojo resnico. Vsak ima svojo in dopustimo, da jo ima. Vsak vidi s svojimi očmi in tako je prav. Morda pa mi ne vidimo iz tistega konca kot oni drugi, morda ima drugi več vpogleda, morda ni čustveno vpleten, morda, morda, morda...

Vedno, ko pridemo do mnenja, ki je drugačen o neki stvari, kot od sogovornika, se moramo zavedati, da pa... morda...obstaja...

Pustimo možnosti odprte in dovolimo drugim, da ima svoje mnenje, pa četudi imamo mi drugačnega in smo prepričani, da je naše pravilno. Nehajmo dokazovati in izgubljati dragoceni čas, ki je omejen. Olepšajmo si življenje z lepimi trenutki, poklonimo ljubezen kadarkoli je mogoče, v kakršni koli obliki je le možno.

To lahko vsak sam prispeva k lepšemu jutri, ko začne pri sebi. Spoznati je treba, da bomo spremenili svet le, če spremenimo sebe na ljubeča in dobra bitja. 

Poklonimo ljubezen sočloveku vsak dan, v vsakem trenutku, ko je le mogoče, saj s tem, ko dajemo, dobivamo še več ljubezni. Če ljubezni ni v nas, je tudi ne moremo pričakovati v drugemu, da nam jo da, saj je ne znamo sprejeti in biti hvaležni zanjo.

Ljubezen je nasmeh, poljub, dotik, pohvala, nežnost, vse, kar prihaja iz našega srca. Ljubezen je vse, kar se ne da kupiti, vse, kar nima cene, pa kljub temu je najdragocenejša.

Bodimo vse dni v letu vsak trenutek dobri in ljubeči tako do sebe, kot tudi prijetni in ljubeči do partnerja in prijazni do vseh živih bitij. Ljubezen privablja ljubezen, zato ne moremo dobiti nekaj drugega, kar sami dajemo.