Ljudje delo jemljemo resno, drugače ne more biti, saj se zavedamo dejstva, da smo od njega življenjsko odvisni. Po drugi strani pa se tudi delodajalci zavedajo, da je njihov zaslužek odvisen od uspešnosti zaposlenih.
Zdi se, da so zaposleni in delodajalci dosegli dogovor o želeni optimalni učinkovitosti, ki je naravnana k doseganju skupnega cilja. Žal v praksi ni tako: zaposleni največkrat niso seznanjeni z dolgoročno zastavljenimi cilji, nadrejeni pa jih puščajo v negotovosti in prepričanju, da je podjetje vedno nekje na robu preživetja in da, če hočejo ohraniti njegov (in lasten) obstoj, morajo delati do skrajnjih meja vzdržljivosti. Ker je nadzor nad stroški in dobički prepuščen vodstvu, se zlahka dogaja, da se s podatki manipulira in se neprestano vzbuja tekmovalno vzdušje, ki na dolgi rok ljudi izčrpa in naredi neproduktivne. Delo je bilo na Slovenskem že od nekdaj poveličevana vrednota. Danes je delo postalo statusni simbol, saj je vsakič bolj iskano in težje najdeno »blago«. Nova gospodarska ureditev spreminja profil delavca – ta, vsakič bolj, poleg pridnih rok in ubogljivosti, potrebuje inovativnost, znanje in pogum. Še več znanja, poguma in inovativnosti potrebujejo menadžerji, ki hočejo uspešno plavati v kipečem morju sprememb. Veselje do življenja se je umaknilo skrbi za preživetje. Kapitalizem 21. stoletja postavlja novo-staro vprašanje: kje je meja med delom in suženjstvom? Ali drugače: kakšna je razlika med učinkovitim, produktivnim delom in delom za golo preživetje?
Čas ima svojo vrednost
Iskanje primerne gospodarske povezave med tistimi, ki imajo delovna sredstvi in tistimi, ki naj bi jih »uporabljali«, je nikoli končano početje. Do sedaj preizkušeni gospodarski sistemi niso prinesli zadovoljive rešitve. Zdi se celo, da so razhajanja interesov kapitalistov in delavstva v času globalizacije dosegla skrajnjo mejo. Nagli razvoj tehnike in tehnologije je ljudem obljubljal prihod zlate dobe: takrat bodo osvobojeni vseh težkih in duhamornih opravil in, kar je še bolj pomembno, z manj dela bodo ustvarili bolj prijetno življenje. Predvsem pa so si ljudje vedno želeli več prostega časa za družino, prijatelje, konjičke, bivanje v naravi, umetnost… Nič ne preseneča, da je Francoz Paul Lafargue že leta 1880 zagovarjal idejo o največ tri ure dela na dan in pravico ljudi do počitka – bil je prvi glasni borec za pravico do lenobe. V času, ko so otroci delali v rudnikih po dvanajst ur na dan, so ga imeli za vizionarja, a samo sto let kasneje je njegova ideja postala znova aktualna. Seveda se nam še danes zdi nemogoče, da bi delavnik trajal tri ure na dan, še posebej, ko nam tempo dela in življenja diktirajo potrebe moderne ekonomije. A kdo ve, če te želje nekoč ne bodo civilizacijska realnost? Temu v prid lahko govorijo statistične primerjave, ki kažejo, da so v Franciji leta 1880 delali 70 ur na teden, leta 2000 pa samo 35 ur. Če bi se takšna tendenca nadaljevala še naprej, bi leta 2100 delali 17 ur in pol tedensko. To pa je že precej blizu tistim trem uram o katerih je govoril Lafargue. Vendar se sliši preveč lepo, da bi bilo resnično. In to kljub temu, da je produktivnost stalno v porastu. Samo v zadnjem stoletju se je povečala za dvajsetkrat in to na račun vse bolj učinkovitih proizvodnih procesov.
Kako je bilo včasih? Z Ustavo SFRJ iz leta 1963., ko je samoupravljanje razglašeno za ustavno pravico vseh delovnih ljudi, se je v podjetja in druge organizacije začelo z uvajanjem 42 urnega delavnika. Kot se spominjajo naši starši se je v sedemdesetih letih delalo šest dni na teden (po 7 ur na dan, od 7 do 14 h), zagotovljeni letni dopust je trajal 14 dni. Žal nimam podatka o letu, kdaj se je začelo z reorganizacijo delovnega časa, ko se je dnevna delovna obveznost podaljšala za eno uro in tako »izbrisala« delovno soboto.
Sodobna tehnologija služi kapitalu in ne človeštvu
Zahodne države so desetkrat bogatejše kot so bile 1900., upoštevajoč še dejstvo, da zaposleni delajo dvakrat manj. A vendar so zahteve zaposlenih po več počitka vedno bolj glasne. Tako na primer Francozi poskušajo problem visoke stopnje brezposelnosti omiliti z uveljavitvijo skrajšanega delovnega tedna na 35 ur, a jim to v praksi ni prineslo želenih rezultatov. Omenjeni krajši delavnik si lahko privoščijo le zaposleni v javnih službah, tisti, ki si kruh služijo v privatnem sektorju, pa o tem lahko samo sanjajo. Evropski delovni čas, ki ga podjetja vse bolj uveljavljajo tudi pri nas, je razpotegnjen čez cel dan. Odtod dejstvo, da imamo, kljub 4o-urnim delovnim tednom, vse manj časa zase in za družino. Še posebej to velja za ljudi, ki samo za pot do službe in nazaj porabijo tri ure na dan. Če temu prištejemo še prosto uro za kosilo, potem se njihov delovni dan začne ob šesti uri zjutraj in se konča ob šesti uri zvečer. Posledice takšnega načina življenja so v kapitalističnih deželah prisotne že desetletja, zadnje čase so vse bolj navzoče tudi v Sloveniji. Med nje spadajo brezposelnost, ekološki problemi, slabše zdravstveno stanje prebivalcev, kriminal, droge… Ekonomist Gilbert Cette pravi, da je izhod treba iskati v krajšem delavniku in v daljši delovni dobi, vse tja do 70-tega leta. Mladi bi morali imeti na voljo možnost, da delajo manj in da pridobljeni čas posvetijo otrokom, študiju, športu… S tem bi pridobili tudi starejši, ki bi se s podaljšano delovno dobo počutili še družbeno koristne in bi se izognili socialnemu šoku zaradi prezgodnje upokojitve. Po drugi strani bi s podaljšanjem delovne dobe znižali pritisk na mlajše generacije, ki precejšnji delež prispevkov namenjajo pokojninam. Njegova teorija poskuša vzpostaviti most med socialnim in ekonomskim sistemom. Vendar bi taka sprememba zahtevala velik premik v globalnem merilu. Dokler so interesi kapitala pomembnejši od vsesplošnega napredka in razvoja, obstaja bojazen, da bo šele pok socialne ali ekološke bombe prisil svet v iskanje nove oblike gospodarskega sistema. Med futuristi so tako optimisti, ki upajo, da se bo svet premikal v pozitivno smer, a so tudi pesimisti, ki opozarjajo, da je naš napredek le utvara, bližnjica do naslednjega velikega spodrsljaja.
Pred desetimi leti (1994) je bilo na Slovenskem zaposlenih okoli 750.000 delavcev… nezaposlenih je bilo okoli 150.000 delavcev, čeprav štiri leta poprej teh skoraj ni bilo. Nezaposlenost se je v letih od 1994 do 2004 zmanjšala na okoli 96.000, decembra 2003 je bila 11 odstotna, vendar v sindikatih vedo povedati, da je vsaj še 30.000 neprijavljenih na zavodih za zaposlovanje. Med zaposlenimi (605.715 v nov.2003) narašča delež tistih delavcev, ki za redno delo komaj dosegajo zajamčeno minimalno plačo, ki znaša 111.400 tolarjev bruto. Delavcev s takšnim dohodkom je blizu 18.000, še bolj zaskrbljujoče pa je, da raste število tistih, ki tega zajamčenega prejemka na podlagi svojega dela niti ne dosegajo. Teh je bilo decembra 2003 že 15.000. V socialnih stiskah je tudi veliko upokojencev: 60% le teh brez državne pomoči ne bi preživelo. (Rast 6/2004, stran 643, Franci Šali, Slojevitost slovenske družbe v postmoderni globalizaciji človeštva)
