Če hočemo razumeti vlogo abstraktnega uma v človeku, si moramo priklicati v spomin vidike prirode, ki so z njimi po vezani. Osebnost, kot že vemo, predstavlja tretji vidik, živatme drugi vidik totalnega človeka, medtem ko abstraktni um (odslej a.um) predstavlja tretji vidik živatme. Zaradi tega je a. um od vseh aspektov živatme najbolje uspososbljen za direktno usmerjanje življenja osebnosti, s čemer je tudi do neke mere odgovoren za njena dejanja. V njem se nahajajo semena karme, on je končna postaja osebne smrti in začetna postaja ponovnega porajanja osebnosti.

Vlogo a.uma si bomo lažje razjasnili, če bomo razumeli odnos med osebnostjo in živatmo. Poslužili se bomo modela, v katerem bo živatmo predstavljala neka snov, ki ne more kristalizirati, osebnost in njeno obliko. Takoj nam padeta v oči dve dejstvi:

1.      Snov je neodvisna od konkretne oblike, se pravi, uničenje njene oblike ne prizadene snovi same. Zlato ostane zlato tudi, če ga pretopimo ali razbijemo na kosce.

2.      Vsaka kristalizirajoča snov teži k njeni nedovršeni obliki, ki ji pravimo kristal, in ki je pozunanjanje njene notranje narave. Do svoje prave oblike lahko pride snov le, če se njena nepopolna (nekristalna) oblika stali (unči) in se stvori nova polnejša.

Razlika med snovjo in živatmo je v tem, da ima živatma spomin, izkušnje a.uma in je zato vsaka nadaljnja oblika popolnejša od prejšnje. Toda tudi v primeru človeka lahko živatma dobi novo obliko (osebnost le, če » pretop i« oziroma uniči staro. Tako je strah vzbujajoča smrt osebnosti le, če »pretopi« oziroma uniči staro (le osebnost pozna smrt ,živatma je neumrljiva), je v bistvu skrajno pozitiven proces, ki omogoča človeku stalno boljše izražanje in globlje dojemanje njegovega notranjega bitja. Proces umiranja in ponovnega rojevanja stalno novih osebnost pa inkarnacija.

Prva funkcija abstraktnega uma, ki si jo bomo ogledali, je spomin. Ta spomin ne vključuje, posameznih konkretnih dogodkov ali doživetij, kot je to značilno za konkretni manas, temveč vsebuje izkušnje. Izkušnja nas uspodablja za obvladovanje nekega tipa situacij ali dejanj. Izkušnje se v um nalagajo iz inkarnacije v inkarnacijo in ne poznajo preminotja. Zaradi tega vsak človek iz inkarnacije v inkarnacijo duhovno napreduje. Reinkarnacijske izkušnje delujejo na življenje posamezne osebnosti kot nevidna sila, ki ji uokvirja način življenja, vendar le pod pogojem, če so izkušnje dovolj močne. Ponavadi glede neke stvari le ena izkušnja ne zadostuje, temveč se mora velikokrat ponoviti, predno postane njena moč vplivna.

Lahko npr. mine več sto reinkarnacij, preden neka osebnost sledi izkušnji abstraktnega uma, da se ne sme slepo vdajati strastem, čeprev si je to izkušnjo nabrala živatma iz skoraj vsakega od teh stotin življenj. V prvi inkarnaciji a.um še nima nobene izkušnje, življenje osebnosti sledi z nagonom. V zadnji inkarnaciji (to je tista, v kateri doseže človek osvobojenje) ima izkušenj toliko, da zna človek ravnati v vsaki situaciji pravilno.

Funkciji k.manasa, ki je odgovorna za preoblikovanje vseh vtisov v mentalno slik (sintetično čutilo), odgovarja v primeru a.manasa funkcija abstrahiranja. Abstrahiranje je odtegovanje bistvenih lastnosti od posameznih dogodkov ali/in predmetov. Šele preko abstrahiranja lahko a.um »pretopi« minljiva doživetja osebnosti v trajne izkušnje živatme. Ta funkcija je prisotna v že najbolj banalnem vsakodnevnem življenju, čeprav se je le redko neposredno zavedamo. Omogoča nam, da lahko dvema različnima osebama (celo različnim spolom) rečemo človek, da dvema precej različnima izrastkoma rečemo drevo. Če bi ne bili sposobni vsaj osnovnega abstrahiranja, bi vsak predmet poimenovali posebej. Dva stola bi bila npr.za nas dva povsem različna predmeta, za katera ne bi poznali nobene skupne besede. Naš besednjak ne bi poznal nikakršnjih pojmov (npr.smučanj, delo, bi-vanje…), posploševanje bi nam bil čisto neznan intelektualni proces. Nekaj podobnega, čeprav ne v tako skrajni obliki so dejansko našli antropologi pri primitivnih plemenih ali ljudeh. Kot zanimivost lahko povem, da so z zanesljivimi eksperimenti nedvoumno dokazali obstoj osnovnega abstrahiranja celo pri golobu.

V bolj razviti in aktivni stopnji razvoja nam funkcija abstrahiranja omogoča ugotavljanje zakonov iz serije podobnih dogodkov ali poskusov, spoznati bistvo neke zaključne celote misli, ipd. Do sedaj obravnavano abstrahiranje je potekalo po senzitivni veji sutratme, se pravi od spodaj navzgor. Če povzamemo to linijo, dobimo naslednji potek:

Fizični vtis se na kamičnem nivoju spremeni v občutek. Slednji se na nivoju k.manasa spremeni v občutek. Slednji se na nivoju k.manasa spremni v  mentalno sliko razporejeno v prostoru, od mentalne slike pa se na nivoju a.manasa odtegnejo bistvene lastnosti. V naši zavesti se vsi ti nivoji nahajajo hkrati, čeprav je največkrat eden od njih najbolj povdarjen. Na abstraktni um pa vplivajo tudi buddhični vtisi. V tem primeru se neka intuitivno zavedena ideja ali spoznanje pretvori v abstraktno misel po kreativni veji sutratme. Ko je naš a.um na tak način trajno pod vplivom buddhija, govorimo o t.im.razsvetljenem umu ali buddimansu. Ta a.um ima funkcijo preurejanja podatkov, ki pozna več razvojnih stopenj. Človeku omogoča abstraktno premišljevanje, se pravi preurejanje, povezovanje in združevanje pojmov. Tudi tu, kot v primeru k.manasa, so osnovni zakoni razmišljanja za-koni logike. V povprečnem človeku je abstraktno mišljenje še precej nerazvito, obratno je le pri znanstvenikih (tudi tu ne pri vseh), matematikih, filozofih in še nekaterih ljudeh vseh poklicev in narodnosti. Na poti duhovnega razvoja je sposobnost abstraktnega razmišljanja nujen pogoj za napredek, o čemer bomo še govorili.

Enako kot k.manasa ima tudi a.manas funkcijo za organizacijo. Srečali smo jo že čisto na začetku obravnavanja, ko smo govorili o usposobljenosti a.uma za neposredno usmerjanje življenja osebnosti. Pred vsako inkarnacijo človek v svojem a.umu (takrat nima še niti k.manasičnega telesa, ne astralnega) planira svoje naslednje življenje v teminah fizičnega sveta. Ta načrt predstavlja dharmo ali notranji namen, nalogo človekovega osebnega življenja. Pri načrtovanju mu upošteva svojo karmo kot glavni omejujoči okvir in načrt skupnega razvoja človeštva, ki mu ga posreduje buddhični aspekt živatme. Načrtovanje je prva faza organizacijske aktivnosti a.uma.

Druga  faza je inkarnacijska aktivnost. V tej a.um organizira svoje energije za postopno »oddevanje« s telesi osebnosti oziroma prilaščanje njenih aspektov. Na račun te njegove aktivnosti se najprej stvori mentalno telo, ko je to oblikovano do zadovoljive mere, se stvori astralno telo in za njim eterično. Vsa tri telesa se, kot smo povedali v  že v prejšnjem obravnavanju, stvorijo okoli posebnih nesmrtnih jeder. T.im. permanentnih atomov. Vsak permanentni atom je sestavljen iz najvišje podravni ravni, ki ji pripada. Po nekih teorijah da fizični permanentni atom dodatno energijo semenčici, ki nato oplodi jajčece v bodoči materi. S tem je že od oploditve na prej embrio povezan z živatmo preko življenske veje sutratme.

Tretjo fazo organizacijske aktivnosti a.uma predstavlja izvajanje dharme. Bolj ko je človek razvit, popolnejše je to izvajanje. Podrobneje si bomo to fazo ogledali pri obravnavi o evoluciji človeka.

Četrto fazo predstavljata abstrahiranje in sinteza v fizičnem življenju pridobljenih izkušenj. Tu gre za organizirano odtegovanje življenjske veje sutratme (seveda, s tem tudi ostalih dveh) najprej od fizičnega telesa (fizična smrt), nato eteričnega telesa, astralnega telesa (astralna smrt) in od mentalnega telesa (totalna smrt osebnosti).

Tudi a.manas kaže analitično sintetično naravo, ki pride posebno do izraza ravno pri oranizacijski aktivnosti Tudi tu se morajo najprej vse za organizacijo potrebne informacije steči v eno točko, organizacijski center, ki v tem primeru ni osebni, temveč nadosebni jaz. (V literaturi se ga pogosto sreča pod imenom Ego). Tu je središče živatmičnega odločanja, ki se neposredno tiče osebnosti. Toda pravo središče odločanja živatme je v atmi, njenem najvišjem aspektu. Odločitev sprejeta v nadosebnem jazu se nato prevede v vzorec energetskih tokov, ki neposredno vplivajo na življenje osebnosti.

Tesno povezana z organizacijsko aktivnostjo so tudi vzorci a.uma, ki se nanašajo na izgradnjo določenega kriterija osebnosti. V kasnejših stopnjah živatmičnega razvoja, t.j.ko se človek usmeri proti in po poti zavestnega duhovnega razvoja, vzorci vplivajo na način človekovega prodora v duhovno življenje. Kot je podlaga za izgradnjo k.manasičnih vzorcev. Priodobivanje izkušenj v fizičnem življenju, je podlaga a.manasičnim vzorcem atmične volje. Torej so a. mansični vzorci prisotni od izgraditve telesa, skozi katero se izraža a.um (t.im.kavzalnega telesa), kar se zgodi ob zasnovi človeške duše ali individualizaciji nekaj pred prvo človeško inkarnacijo. Čeprav so prisotni že od prve inkarnacije dalje, so vzorci v prvih inkarnacijah še precej šibki v svojem izrazu. Šele izkušnje, ki si jih nabira a.um iz življenja v življenje, jih počasi ojačajo. Toda šele v zadnjih inkarnacijah povsem prevzanejo vodilno vlogo nad vzorci k.manasa in avtomatičnem delovanju telesa osebnosti. Ko se izražajo popolno, tudi ti vzorci postanejo ovira za nemoteno izražanja puruše v fizčnem življenju in pride do razrazgraditve kavzalnega telesa – njegove smrti, pri čemer se asimilirajo vse njegove izkušnje v purušo. Toda povdarjam, razgraditev vzorcev a.manasa je možna šele po njihovem popolnem razvoju. Z ekonomičnostjo izkušenj a.uma je odgovoren zakon vzroka in učinka ali zakon karme.

Zakon se primarno ne nanaša na neodgovorno in slabo bitje, ki mu pravimo osebnost, temveč na odgovorno in samozavedajočo se živatmo. Toda neposredni učinki zakona karme se uresničujejo v svetu osebnosti. Zakon preko osebnosti vrača živatmi tisto,kar je le-ta sejala skozi neko prejšnjo osebnost. Če živatma ni obvladala osebnost in ji je dopustila narediti neko zlo dejanje, tedaj bo v eni od naslednjih reinkarnacij njena osebnost na videz po krivici trpela, zlo se je povrnilo. Enako velja za dobra dejanja. Čeprav je osebnost prepričana, da se ji godi krivica in ni videla povezave med svojim trpljenjem in delovanjem neke prejšnje osebnosti iste živatme, živatma sama to povezavo vidi po asimilaciji izkušenj, ojača svoje vzorce, ki se tičejo nezrelega delovanja. Mnogokrat se obravnava zakon karme v zvezi z vezanostjo človeka na »kolo rojstev in smrti«, češ da vežejo živatmo nanj tako dobra kot zla dejanja. Toda, primarna je delitev živatme na tri svetove osebnosti, ki jih ne vežejo akcije ali potrebe, temveč lastna volja po dovršenosti, do katere lahko pride le preko izkušenj iz življenja v obliki. Vendar se kot posledica te volje sproži navezanost na oblike in  vpletenost v zakon karme. Pot nazaj pelje le preko odvezovanja od vseh oblik in ko je to dovršeno, človek ni več podvržen ne zakonu karme ne zakonu ponovnega rojevanja, kajti nabral je vse izkušnje, ki jih je imel nabrati.

KULTIVACIJA ABSTRAKTNEGA MANASA

Kot jačamo in kultiviramo fizično telo z njegovim razgibavanjem, se pravi z discipliniranim jačanjem nekaterih njegovih funkcij, delamo podobno pri kultivaciji abstraktnega uma. Kar poglejmo, kako poteka kultivacija posameznih funkcij a.uma.

Jačanje in večanje izkušenj

Ponavadi dela človek veliko napak, se pravi veliko dajanj, ki niso v skladu z vzorci a.uma. Vse te napake v obliki takega ali drugačnega trpljenja, se vrnejo v tem ali še pogosteje v naslednjih življenjih. Na tak način se izkušnje nabirajo zelo počasi. Toda to nabiranje se da tudi znatno pospešiti. Gre za različne metode retrospekcije, ko človek vsak večer pregleda svoje celodnevno življenje in z vidika duhovne etike motri vrednost svojih dejanj. Ko ugotovimo napačna dejanja, se poskuša poglobiti v njihov vzrok s težnjo, da ga odpravi. Ko učenec napreduje v retrospekciji, se ne spomni svojih napak šele zvečer, temveč polagoma že takoj po dejanju ob dejanju in končno še pred dejanjem. Tako si z discipliniranim razmišljanjem o svojem življenju učenec samostojno in hitro gradi tempelj izkušenj.

Kultivacija abstrahiranja

Le redko kateri človek se rad ukvarja z abstrakcijami, s temeljnjimi principi, z višjo matematiko, ipd.To vse je znak pretežno speče funkcije abstrahiranja. Na srečo je, kot smo že videli, ta funkcija vendarle prisotna že pri vsakem še tako nerazvitem človeku tako, da nam pri njenem razvoju ni  treba začeti iz nič. Tudi to funkcijo aktiviramo stopnjevito. Naprej se začnemo poglabljati v gradivo, ki je v pretežni meri abstraktne narave, na primer v filozofske tekste ali višje matematične tekste. Zelo priporočljivo je poglabljanje v filozofske tekste z duhovno vsebino (npr.Upanišade). Po študiju duhovnih tekstov ne sme iti več le za branje in »napenjanje uma«, temveč se mora človek ob branju ali po branju v tišini poglobiti v  vsebino prebranega in poskušati spoznati njegovo skrito sporočilo. Še naprej sledi samostojno poglabljanje v bistvo živčjevja ali z drugimi besedami refleksivna meditacija. Pri tem pripelje funkcijo abstrahiranja do njenega vrhunca ter do invokacije buddhične vsevednosti. V terminologiji radža joge se študij svetih spisov, ki prehaja v refleksivno meditacijo imenuje svadhaja in sodi v samo osnovo poti.

Preurejanje podatkov in kreativnost

Z razvojem funkcije abstrahiranja se na splošno razgiba a. um in človek začne že po navadi abstraktno razmišljati. To seveda nujno pomeni preurejanje abstraktnih misli. Toda človek ne živi samo zase in za lastno spoznanje resnice. Prej ali slej spozna, da je kreativnost, pomoč ali služenje evoluciji opravi tako sestavni del poti kot poglabljanja v resnico. Ko ima kdo do zadostne mere izoblikovano abstraktno znanje, se pojavi naravna težnja to zanje oblikovati v konkretne misli. Oblačenje neke abstraktne misli s konkretno miselno obliko je kreativnost. Kreativnost se lahko izraža skozi najraznovrstnejše dejavnosti: prenašanje duhovnih spoznanj, oblikovanje filozofskega sistema, ki ponazarja odnos med človekom kot mikrokozmosom do ostalega sveta kot makro kozmosa, skozi teoretično in prektično znanstveno delo, skozi umetniško ustvarjanje različnih vrst, skozi politično delovanje, ekonomsko delovanje, splošno humanitarno delovanje skozi obredno delovanje in še bi lahko naštevali. Osnova kreativnosti pa je zmeraj poglobitev človeka v neki problem do mere ko lahko izlušči njegovo abstraktno jedro. Tu išče najbolj primerno rešitev, čemur lahko rečemo tudi invokacija rešitve. Tej sledi iluminacija, ko je rešitev spoznana na abstraktnem nivoju ter njen prevod v ustrezno obliko na k.manasični ravni. S tem kreativnost največkrat ni končana, kajti treba je misel še udejanjiti. Opisani primer kreativnosti se nanaša na kultivacijo njene discipliniranosti. Ko je človek navajen kreativnega dela, proces teče spontano in je težko ločiti različne faze.

Obstoja še druga vrsta kreativnosti, ki je še bolj disciplinirana in okultna, to je t.im.manasična magija. V nej se človek poglobi v idejo, ki eksistera na nivoju a.uma in ima težnjo po manifestaciji. Nato v stalnem kontaktu z  abstraktnim umom in s pomočjo določenih okultnih tehnik, tej ideji nadene k.mansično »obliko«, astralno, eterično in na koncu fizično. V primeru bele magije so tako ideja kot postopek materializacije povsem v skladu z voljo živatme in so namenjeni dobremu.

Kot poglabljanje v svojo notranjo bit, tudi duhovna kraetivnost odstranjuje prepreko med konkretnim in abstraktnim manasom na eni   strani ter med abstraktnim manasom in buddhijem  (klik za povečavo slike) na drugi strani. Na ta način je človek tudi v vsakdanjem življenju čedalje bolj v neposredni zvezi z živatmo, ki vse popolneje vlada na fizičnem svetu. Kanal med k.manasom in buddhijem, ki se gradi s pomočj rafleksivnih in kreativnih meditacij, se v nekaterih knjigah imenuje antahkarana (tega pojma ne smemo mešati z vedantistično antahkarano).

Jačanje organizacijske aktivnost

Kot že vemo je središče organiizacijske aktivnosti vedno center odločanja, ki mu na nivoju manasa pravimo jaz - bodisi osebni, bodisi neosebni. Če hočemo, da pri organizaciji našega življenja zagospodari živatma preko aktivnosti a.uma, moramo svoj osebni jaz pretopiti v nadosebni. Prva stopnja tega je kultivacija osebne skromnosti, osebne ponižnosti pred višjim v sebi in vdanosti do učitelja v svojem srcu. Ne da bi opustili to prvo stopnjo, se začnemo polagoma ukvarjati z iskanjem pravega, notranjega namena svojega življenja. To najlažje opravljamo takoj po vrhuncu refleksivne meditacije. Ko vsaj do neke mere spoznamo ta namen, meditiramo o prilagajanju naše celodnevne aktivnosti namenu živatme, kar vključuje čisto konkretne vizualizacije in načrtovanja. Nato se poskušamo čez dan zavedati dejanskega namena svojega delovanja in vse delati v njihovem imenu. Ob tem se bodo dogajale  tri pozitivne stvari: pospešeno se bo uresničeval načrt živatme; ker je ta načrt posvečen dobremu širše skupnosti, bomo čedalje bolj postajali resnični nesebični služitelj človeštva in drugim kraljestvom življenja; ker bo o našem življenju progresivno odločala živatma in ne več osebnost, se bo center odločanja speminjal iz osebnega v nesobni jaz.

Okultna predstavitev kavzalnega telesa

Kavzalno telo ali  »tempelj božji« prestavlja v nekem smislu anahata čakro poruše. A kot pri anahata čakri eteričnega telesa, kjer je 12«lističev«, ima tudi kavzalno telo