Način zavedanja na buddhničnem nivoju je težko opisati, ker so besede instrument manasa, buddhi pa ga transcendira. Poleg tega opisi in kraj manasične zavesti povedo nekaj le tistemu, ki je s temi nivoji zavesti vsaj slutenjsko seznanjen. Vprašanje je torej ali se ima sploh smisel pogovarjati u buddhiju. Stališče nekaterih duhovno usposabljajočih šol je negativno, atma vidja pa se tega loteva ker smatra, da tudi manasično poglablanje v buddhične funkcije, drami spečo intuicijo.
Globalna struktura manasične zavesti vsebuje tri elemente: jaz (kot os individualnosti), zaznavanje ali delovanje in to (vse tisto, kar zaznava individualnosti), zaznavanje ali delovanje in to (vse tisto, kar zaznava in na kar deluje jaz).Te tri elemente se da primerjati s tremi elementi psihičnega procesa (glej poglavje Uvod v psiho!). Krajše lahko prikažemo kot jaz - to. Na buddhičnem nivoju so ti trije elementi še vedno prisotni, vendar v znatno spremenjeni obliki. Ni več jaza, temveč je le še center odločanja in zaznavanja, zaznavanje in delovanje stana novi globinski stopnji, ne eksistra več to, temveč le ti.
Tudi odnosi med elementi so spremenjeni. Na manasičnem nivoju se med seboj jasno razlikujejo in so nezdružljivi, čeprav povezani (to velja le z manasičnega stališča), na buddhičnem nivoju pa vlada med elementi neka vzajemnost, ki jih spaja v celoto. V jazu (centeru odločanja), se nahajajo tudi zaznavanje / delovanje in tu, v za-znavanju/delovanju se nahajata jaz in ti v ti jaz in zaznavajo delovanje.
Dokler človek ni sposben neposrednega in svobodnega buddhičnega delovanja, pozna Buddhi le posredno preko učinkov na kamo in k.ali a.manasa (človek lahko začne svobodno buddhično funkcionirati šele po polni zgraditvi antahkarane). Ob vplivu na kamo povzroča različne vrste mističnih ekstaz, ki so jih in jih še doživljajo mistiki. Ob učinku na k.in a.manasa povzroča iluminativni uvid v vsebino misli, življensko situacijo, problem,itd.
Vlogo buddhija v življenju človeka bomo lažje razumeli, če se bomo spomnili na vidike prirode, ki jih izraža. Ker predstavlja živatma drugi vidik človeka v njegovi totalni konstituciji in buddhi drugi vidik živatme, je buddhi očitno od vseh aspektov človeka najbolje usposobljen za
izražanje lastnosti drugega vidika: zavezanost, ljubezen, modrost, razumevanje in podobno. Buddhična zavest je celota dveh različnih zavesti: modrosti in ljubezeni. Buddhična modrost prevsem vpliva na manas, buddhična ljubezen pa na kamo. Buddhična modrost je v osnovi inteligenca, sposobnost manasičnega razumevanja. Inteligenca ima torej svoj koren v buddhiju, bolj ko se buddhi izraža v našem življenju, bolj popolno in globlje lahko razumemo sočloveka, resnično naravo problemov človeštva in dejanski pomen življenja. Bolj in bolj začnemo spoznavati, da imajo tudi na videz nesmiselni dogodki neki notranji pomen, smisel. Neposredno in neodvisno od kakršnjih koli manasičnih » receptov « začenjamo dobivati uvid v teozofskih knijgah tako opevani načrt evolucije. Ko postajamo vse modrejši, to ne pomeni le vse večjega uvida v skrite silnice življenja, temveč tudi vse popolnejše in bolj aktivno prizadevanje za izvrševanje spoznanega načrta. Sprva se ta aktivnost, ki je ravno tako neločljivi del modrosti, izrazi kot osvajanje vse bolj etičnega življenja, kasneje se etiki pridruži še modrost služenja. Komu ali čemu? Človeštvu, planetarni skupnosti modrecev, evoluciji, vseeno je, kako to imenujemo, saj so za nas to tedaj le različni aspekti enega in to eno ne pojmujemo kot nekaj odtujenega od sebe, temveč se z njim identificiramo. Identifikacija s tistim, kar je zunaj naše individualne edinstvenosti, je osnova drugi različici buddhične zavesti: ljubezeni. Ljubezen različnim ljudem pomeni različno. Za nekatere je to sinonim za spolnost za druge sinonim za čustvo privlaka med moškim in žensko, zopet za tretje pozitivno čustvo, ki veže ljudi ne glede na spol. Spoznali smo že, da so čustva kompleksne kamične modifikacije spremenljiva, da lahko danes ljubim nekoga, ki ga bom jutri sovražil. Čustva tudi vedno spremlja neka osebna prizadetost. Kamično, čustveno pojmovanje ljubezni je torej le bleda in izmaličena senca trajne in razsvetljene ter skrajno brezosebne buddhične ljubezni. Lahko ji rečemo univerzalna ljubezen. V njej se človek koplje v duhovni enosti vseh bitij, v njej človek izgubi sleherno željo za osebnostnim uveljavljanjem, z nasiljem, saj ve,da je v svojem bistvu prisoten v drugih bitjih toliko, kot je v samem sebi. Temu lahko rečemo tudi absolutna pravičnost. Prav univerzalna ljubezen navdihuje človeka za nesebično služenje drugim bitjem. Človek pod vplivom buddhija ne more, da ne bi delal dobrega. To nam izpričuje življenje mnogih resničnih modrecev in svetnikov ( slednji so imeli bolj povdarjeno ljubezensko komponento buddhija). Še ena lastnost človeške zavesti ima svoj izvor v buddhiju: smisel za lepoto oziroma doživljanja lepote. Doživljanje lepote je za buddhi normalno in je odziv na spoznanje harmonije med »nebom in zemljo«, čemur pravimo tudi: »kakor zgoraraj, tako spodaj«. Tako močno prepoji ta harmonija buddhično prebujenega človeka, da ne pozna več nobenega notranjega konflikta, pa tudi konflikta med njegovo voljo in voljo notranjih voditeljev planeta ni več; osebni egoizem je povsem preraščen.
KULTIVACIJA BUDDHIJA
Na sam začetek kultivacije buddhija sodi postopno in dosledno uvajanje etičnega življenja. Nasilje, laži, kraje, zlorabe položaja (kakršnegakoli, ne nujno službenega), prekomerno uživavanje materialnih dobrin, nedoslednost v izvrševanju lastnih odločitev, netoleranca, lenobnost, oblastiželjnost in podobne druge človeške napake, morajo izginjati iz našega življenja. S tem se začenjajo naša telesa osebnosti vse bolj prefinjevati, kavzalno telo pa dobi večji sijaj. Bolj prefinjena telesa pa so sposobna prosevati buddhično svetlobo. Na tem mestu moramo poudariti, da buddhija ni treba razsvetljevati, buddhi je sam po sebi razsvetljen, naša naloga je le to razsvetljenost ojačati in z njo prepojiti celotno življenje.
Ko začne skozi naša telesa prosevati buddhična luč, začenjamo sami spoznavati nepravilnost neetičnega ravnanja. Čedalje manj smo odvisni od naukov o pravilnem, etičnem ravnaju, v čedalje večji meri naša dejanja slonijo na nezgrešljivi intuitivni zaznavi pravilnega. Toda še preden dosežemo popolnost etičnega življenja, lahko začnemo z drugimi načini kultivacije buddhija v našem življenju. Ena od teh načinov je začetek in razvoj nesebične pomoči drugim ljudem. Pod »nesebičnim« razumemo delovanje, ki ne zahteva nobenega povračila za človeka. Seveda se nam spočetka, ko imamo samo sem in tja kak slaboten intiutivni preblisk, le redko kdaj posreči popolna nesebičnost. Toda vaja dela mojstra in sčasoma se naše življenje povsem preneha vrteti okoli majhnih in z vidika planetarne skupnosti neznatnih problemov našega osebnega življenja. Naši problemi postanejo problemi človeštva in skupnosti v kateri živimo. Nič več tudi ne razmišljamo sebičnosti ali nesebičnosti v našem življenju, temveč preprosto živimo nesebično.
K razvoju buddhičnega aspekta znatno pripomore kultivacija čim bolj unverzalne ljubezni. To pomeni rast sposobnosti poglabljanja v druge ljudi in poistovetenja z njimi. Pomeni tudi trud, da bi čim bolje razumeli njihovo, od našega drugačno stališče, navade, nazore, itd. Sem sodi tudi vzgoja čim globljega in močnega hotenja dobrega vsem bitjem.
Nadalnja komponenta razvoja buddhija je kultivacija lepote. Sem sodi poduhovljeno, mistično zrenje in doživljanje narave ter različnih umetniških stvaritev človeka. Seveda ni nujno, da smo pri kultivaciji lepote pasivni, da jo le opazujemo. Zaželjeno je tudi njeno ustvarjanje, ki ima lahko obliko umetniškega dela ali pa celotnega fizičnega življenja . Popolen razvoj buddhija obsega kultivacijo modrosti. Ta se začne s kultivacijo razsojanja ali vive-ke, kot temu pravijo na vzhodu. Razsojanje med bistvenim in nebistvenim, potrebnim in nepotrebnim, resničnim in neresničnim je sicer pretežno mentalna sposobnost in aktivnost, toda njegov temelj je v intuitivni zaznavi teh kvalitet. Ko se torej trudimo razsojati nujno prikličemo v delovanje intuicije in s tem buddhični aspekt. Počasi postaja razsojanje vse bolj presvetljeno z intuicijo ter zahteva vse manj časa in miselnega napora. Hkrati s tem postajamo sposobni razsojati vse večje finese, npr.ne samo med bistvenim in nebistvenim, temveč tudi med malo manj in zelo bolj bistvenim. V skladu s tem postaja naše celostno življenje čedalje bolj obarvano z modrostjo.
Čeprav moramo sposobnost razsojanja razvijati v vsakdanjem in celodnevnem življenju, ni odveč, če kultivaciji intuicije posvečamo tudi poseben čas. Gre za meditativno poglabljanje v svoj resnični jaz, v probleme življenja (svojega in splošno človeškega), poglabljanje v enost vseh bitij. Naj bolj napredni stopnji se poskuša zaznati resnico oziroma osnovno bit slehernega bitja. Vzporedno s temi meditacijami dobivamo sposobnost poglabljanja v subjektivnost, psiho, dušo sočloveka, slehernega živega bitja (tudi kamna, rastline, živali) in končno celih skupin živih bitj. Življenje, v katerem se kultivira buddhi zahteva mnogo osebnega odrekanja in naporov. Za popolno osvojitev buddhične zavesti se je na primer treba povsem odreči sleherni navezanosti na osebni jaz, odreči slehernemu individualizmu. Takrat nas prepojita le še povsem nesentimentalna, navzven lahko celo hladna univerzalna ljubezen in modrost, ki ne vključuje le pravilnega ravnaja, temveč tudi nenehno zaznavanje načrta evolucije. Kvaliteta našega življenja se dvigne na nezamisljivo raven. To naj nam bo vizija, ki nas bo vodila preko vseh prizkušenj in težav prav do končnega osvobojenja !
