|
Nov 19th, 2006 - 09:27:56 |
Šele takrat, ko se človek odloči, da želi svoje življenje sprejeti odgovorno kot kreator in nosilec posledic svojih dejanj, začne razmišljati o sebi, kaj in kako naj stvari spremeni, predvsem tiste, ki mu prinašajo nezadovoljstvo in nesrečo. Sprejme dejstvo, da bo resnično moral nekaj spremeniti pri sebi, če bo želel žeti drugačne rezultate. Začne se ozaveščati, poslušati svoje srce, dvigne se na višje energetske frekvence, kjer se mu izbistri razum ter odpre srce za delovanje iz ljubezni. Njegove misli, besede in dejanja postajajo vedno bolj kontrolirana, premišljena, dokler se ne preoblikujejo v popolnoma drugačne vrednote. Vse kar izhaja iz Človeka postane ljubezen, ki je nesebična in dobrotljiva. Misli ne morejo več nikomur škodovati, besedne nič več prizadeti in dejanja ne bolijo, saj je njihov namen dobrota in vse kar izhaja iz nje. Opazimo najprej sebe v drugačnem delovanju – postajamo od znotraj navzven popolnoma drugačen človek, čeprav nas vidijo ljudje od daleč take kot smo bili, a ko se nam približajo, morda z nami spregovorijo opazijo razliko, jo začutijo. Nekateri se ustrašijo, ker ne razumejo, ker jim je neznan občutek moči, čeprav se ne čutijo ogrožene. Morda čutijo nemoč, da bi nam škodovali ali bili nam nevoščljivi. Sploh ni pomembno, saj Človeku, ki izhaja iz ljubezni se ni treba ničesar bati, ker se mu ne more nič zgoditi. Varuje ga moč, ki je v njem, ki je okoli njega in kateri pripada.
Kaj pomeni iskrenost do sebe?
Malokdo je iskren, saj si želimo biti vedno boljši, delovati navzven bolje, kot mislimo, da smo v svoji notranjosti. Želimo prekriti svoje napake, jih skriti pred drugimi in se pokazati v vsej svoji sposobnosti, popolnosti in učinkovitosti. Želimo biti nekaj, kar nismo, vendar le zato, da bi bili sprejeti, da bi ispolnili morda pričakovanja drugih, da bi nas opazili, pohvalili in o nas govorili. Želimo biti pomembni in naredimo za to vse, tudi če gre za ceno lastne iskrenosti. Lažemo sami sebi, da prekrijemo svojo nepopolnost in se slepimo z napakami in pomanjkljivostmi, ki so človeške in vsakdanje.
Ko menjamo maske pred drugimi, se mnogokrat niti sami ne spoznamo, kakšni smo brez maske, kako delujemo in kaj pravzaprav želimo. Bežimo od sebe, da nebi opazili kaj, kar nam ni všeč, kar bi nas potrlo ali prikazalo v resničnosti. Beg pred samim seboj pa zahteva ogromno energije, ki jo porabimo za prekrivanje svojega pravega obraza in izmikanje realnosti. Pravimo, da tak človek ni samozavesten, čeprav se v družbi kaže kot uspešen, samozavesten in zadovoljen posameznik. Glede na to, da živimo v času in prostoru, ki je omejen, pa ne moremo nikamor pobegniti, povsod smo sami s seboj in slej ko prej se moramo srečati s svojim resničnim Jazom. To pa poteka takole:
1. faza – spoznanje, da smo čisto nekdo drug, kot smo mislili, da smo, da želimo druge stvari, kot govorimo in delamo,
2. faza – občutenje močne bolečine in razočaranje nad samim seboj,
3. faza – olajšanje ob spoznanju višjih kvalitet življenja in sprejetje sebe kot nepopolna oseba, ki lahko taka tudi obstaja v najvišji kvaliteti,
4. faza – začutenje notranje sreče, dvig energije ter stalno zavedanje tukaj in zdaj ter nepopisna hvaležnost za vsak trenutek.
Ali je pot nazaj v nevednost? Ne. Poti nazaj ni. Kdo pa si jo sploh želi? Morda kdaj za trenutek, ko Človek dobi nalogo, pred katero se čuti nemočnega ali premalo sposobnega. Morda takrat, ko vidi, da ga nihče ne razume, ko se čuti osamljenega in drugačnega od ljudi, ki živijo v pokvarjenem svetu. Vsakodnevno tekmovanje, prerivanje, boj za premoč in prevlado, za dokazovanje svojega prav in poniževanje in posmehovanje »nižjih« ljudi, ki so »manj« ali »drugačni«.
Ko človek postane Človek, ko spozna sebe, postane iskren do sebe, ne more več živeti drugače in se kazati pred ljudmi z maskami kakršnimi želijo, da jih nosimo. To se opazi pri Človeku, ki deluje v svojem nedelovanju, ko se dogajajo stvari tako, da nič ne naredi, pa je kljub vsemu vse narejeno, kar je potrebno. Čuti se v toploti, v izžarevanju ljubezni človeka ob katerem stojimo ali se ga morda dotikamo. Včasih pa je dovolj tudi samo to, da se v mislih srečamo s Človekom, ki je prehodil tako pot.
Globok vpogled v sebe ni dovolj, da odkrijemo, kar je globoko zakoreninjeno v nas. Za tako inventuro potrebujemo leta, morda več življenj, če želimo raziskovati sebe sami. Lahko pa si olajšamo in prihranimo »čas« in si poiščemo pomoč preko človeka, ki nam je poslan, s katerim se »slučajno« srečamo in se začutimo.
