V preteklem tednu, ki sem ga preživel v družbi hendikepiranega prijatelja – paraplegika, ki je prišel na eno tedenski obisk iz Anglije, sem dojel, da je Slovenija zelo neprijazna in čudna država do hendikepiranih. Na široko mi je odprl oči, da sem dojel bistvo problematike. Vrsto let sem neuspešno opozarjal na to preko javnih pisem in prav hvaležen sem mu, da je iz zornega kota tujega hendikepiranega človeka prišel do tašne ocene, saj so njegovi zdravi akademski kolegi bili v preteklosti preokupirani s svojim poslovnim delom bivanja v Sloveniji tako, da jim je bil resničen spodnji rob družbe in socialna problematika bila nevidna.
Vprašal me je: »Kam je izginil nasmeh na obrazih vaših ljudi?«. Sončil se je na trgu ob Prešernovem spomeniku in opazoval mimoidoče ljudi, ki so se ga ob dejstvu, da uporablja invalidski voziček, izogibali v velikem loku. Dejal je, da je v roku enega tedna kar je bival tu pri nas videl vsega skupaj dve nasmejani punci in še od tega je bila ena moja znanka, ki naju je ustavila na ulici. Ljudje so hodili v večini mimo ter gledali brezizrazno ter mrtvo v tla kot, da bi jih nosila luna. Sem ter tja, je opazil pogled ljudi, ki so se grozeče ali z izrazom bolečine na obrazu zazrli v njegov voziček in le malokdo ga je pogledal kot človeka. Dobil je občutek, kot, da bi mimo njega hodili živi mrliči.
Posledico izogibanja sem mu utemljil z dejstvom, da mu ne piše na čelu, da je turist in, da je iz Anglije ter, da je večina ljudi mislila, da verjetno berači in, da je iz kakšne od vzhodno evropskih držav, kar se je tudi v Slovenije zelo razpaslo.
Navdušen je bil nad arhitekturo mestnega jedra, nad lepoto žensk, nad hotelom ter prijaznostjo osebja v hotelu, toda globoko je bil razočaran nad dostopnostjo objektov za hendikepirane in presenečen nad sistemom, ki mu ne deluje niti kapitalistično, kaj šele socialno-demokratsko, ko sem mu objasnil obstoječo vladajočo politiko. Kako sploh lahko hendikepirani kupujejo obleke pri vas?, se je spraševal, saj ni mogel v večino trgovin in tudi javni lokali so zelo nedostopni za človeka na invalidskem vozičku. Dejstvo, da bogati in revni plačujejo iste davke, si je razglagal kot s kratkoročnim totalnim razsulom države in razširjanjem korupcije v nedojemljive razsežnosti.
Da Slovenija nima antidiskriminacijskega zakona mu je bilo nerazumljivo ob dejstu, da je Slovenija članica EU. Kdo hudirja vas je sprejel v članstvo EU, če ne izpolnjujete osnovnih minimalnih standardov iz področja izenačevanja možnosti za vse ljudi. Ni se mogel načuditi, da je vsaka EU krava izdatnejše subvencionirane na mesec kot hendikepirani ljudje, ki se nahajajo v institucionalenem varstvu.
Vso to kritiko je imel možnost tudi direktno povedati poslancu Miru Petku, bivšemu novinarju Večera, s katerim smo se srečali na Trubarjevi cesti, ki je bil kar vidno šokiran, da je od tujca na invalidskem vozičku slišal takšno zaskrbljujočo kritiko. Mislim, da se je krepko zamislil!
Ko sem mu razložil s kakšno mizerno odpravnino odpravijo pri nas zavarovalnice nekoga, ki se poškoduje v prometni nesreči in postane npr. paraplegik, se je prijel za glavo.
Pozitivno je ocenil inštitucijo v kateri živim in ljudi, ki jih je spoznal preko mene, je pa vsem več ali manj zelo direktno povedal svoje pomisleke in kritiko na razmere v Sloveniji.
Sam sem dojel, da je razlika med njegovo državo in Slovenija ta, da se pri nas ljudje zaradi bedastega sistema z veliko muko borimo za osnovno golo preživatje ter je dostopnost stranskega pomena pri njih pa gre v glavnem za borbo glede dostopnosti fizičnega okolja.
Pri nas se država diplomatsko izogne splošne odgovornosti ter si umije roke na način, da vrže kost med invalidske organizacije, ki se med sabo konfrontirajo v različne smeri.
Če bi pri nas imeli antidiskriminacijski zakon, ki so ga v Anliji sprejeli že v prvi polovici devedesetih let, bi naša država zaradi svoje brezbrižnosti in neodgovnega odnosa do slehrnega hendikepiranega državljana bankrotirala že danes in ne jutri.
Zato bi bil skrajni čas, da hendikepirani državljani pustimo umetno ustvarjene manipulativne prepire ter skupno pritisnemo na državo, ki jo vodi kakršnakoli že koalicija ter pustimo pri miru invalidske organizacije, ki so le minimalno odgovorne za takšno stanje in je njihov delež le metanje peska v oči, da si diskriminatorna politika zadnjih 16 let lahko v miru umije roke.
Slovenija bi morala popraviti svoj dolg do hendikepiranih ljudi z nemudnim sprejetjem antidiskriminacijskega zakona. V nasprotnem bomo ostali slabši kot večina držav tretjega sveta. Gospodje politiki levi, desni, srednji, plemeniti, vročekrvni, nestrpni, strpni, všečni, čas bi že bil, da se zamislite v kakšni državi živimo.
Rafael Zupančič Raf
SMRT FAŠIZMU - SVOBODO IN ENAKOST HENDIKEPIRANIM.
