O duša, dokler se ne boš zavedla,
da si nekaj več od tega kar misliš,
da si nekaj več, kar drugi mislijo o tebi,
Dokler se boš ravnala samo po pričakovanjih drugih ljudi,
dokler se ne boš začela z vsem svojim hrepenenjem
in z vso svojo hvaležnostjo za podarjeno ti življenje
poglabljati vase skozi svoj dih v svoje srce,
pozabi na svojega milega ti Boga,
Kajti v tem primeru tvoj Bog ni nič drugega,
kot le tvoja ideja in ideja tistih,
ki so ti to milo ti idejo skozi čas vcepljali v glavo,.
Kajti v resnici tvoj mili ti Bog ni nič drugega,
kot tvoje najlepše, najžlahtnejše in najbolj praktično
in zelo, zelo konkretno občutje,
ki se zdajle skozi tvoj dih sprehaja skozi tvoje srce.
O duša si ga že kdaj zaznala in prepoznala?
Seveda si, če si kdaj res iskreno ljubila
in če si iskreno dobivala v tvoji hvaležnosti
to isto pomnoženo ljubezen nazaj,
v tvoji hvaležnosti Njemu,
ki je ta čista ljubezen,
pa jo imenuj Veliki Duh, Sem, ki Sem,
Kristusova Zavest, ali pa Zavest Krišne.
Ta moč ljubezni vedno je in bo prihajala z dna tvojega srca,
in to brez tvojega ponavljanja kakih Svetih Besed,
kajti te besede so za ljubezen srca mnogo pregrobe.
Vidiš draga duša, želje po notranjih spoznanjih
se nikoli ne držijo tvojega srca,
ampak vedno le tvojega uma,
rešitev spoznanja pa se vedno nahaja
v tvoji hvaležnosti in hrepenenju srca,
v vseh spremembah tvojih ustaljenih navad,
v vseh tvojih notranjih sproščenostih,
ki izhajajo iz tega trenutka imenovanega zdaj.
Neizrekljivo ime hvaležnosti tvojega srca,
še kako ima tudi svojega ljubeznivega lastnika,
ima konkretno podobo živega človeka,
katere največji sluga hvaležnosti je on sam.
O duša, dokler ti bo zadovoljevanje
samo materialnih potreb več,
od spoznanja hvaležnosti svojih življenj,
dokler ti bo širjenje laži o stvareh,
ki jih niti od daleč ne poznaš več,
kot tvoja občutena ljubezen, mir, resnica,
boš kar se tvojega notranjega spoznanja radosti
še vedno v svojem notranje praznem svetu nikjer.
Stojči Stojan Svet
raziskovalec neumrljivega v sebi
