Leto ima 365 dni, izjemoma celo en dan več. Razdeljeni so v mesece in tedne, in vendar nam to ni dovolj – delimo jih na navadne dni in tiste, ki so nekaj posebnega. Na tiste, katere smo želeli posvetiti nekemu spominu. Vsak tak poseben dan je drugačen od navadnih, a tudi navadni dnevi niso samo… navadni. Nihče tega ne pove na glas,  a vsak sam, vsak izmed nas si sam pri sebi te dni še podrobneje razčleni. Prazniki so skupni vsem, posebnost teh navadnih dni pa je, da si niso enaki med seboj. Tvoj dan je morda dober. Moj je slab.

            Vendar obstaja še ena vrsta dni. Lahko bi jih uvrstili med posebne, a niso prazniki. Ne da se jih niti poimenovati. Pa tudi čisto navadni dnevi niso. So samo zato, da obstajajo, sami sebi namen. Ne potrebujejo hvale ter proslavljanj, ker potem ne bi bili to, kar so. Ne vežejo nas na preteklost, ker ta ni pomembna. Ljudje pač še nismo dojeli, kako nesmiselno je čuvati vsako stvar od pradavnine dalje. Saj jih je toliko, da nas bodo muzeji enkrat zasuli, pokopali pod seboj in spremenili v muzejske kipe.

            Ti posebni, neimenljivi dnevi tudi niso zato tukaj, da bi ustvarjali prihodnost. Kdo ve, do kod sploh ta sega. Če bomo pustili starodavni prah še naprej, da se kopiči v nas, je prihodnost prekratka, da bi se bilo vredno ubadati z njo. Potem je Danes konec Jutrišnjega dneva.

            Dnevi, kot je današnji, se res ne morejo primerjati… z ničemer. Tako odprti so, tako dojemljivi za lepoto trenutka. Ko ni ničesar pomembnejšega od zadnjih sončnih žarkov, od vonja čistega zraka, pogleda na zeleno travo… Boleča lepota časa, ki mu rečem Danes. Lepota bo minila, kot bo minil tudi ta dan. Morda bo prišel še kakšen takšen dan, morda ne. Niti ni pomembno. Kaj pa je sploh pomembnejše od pogleda na soncu zveste sončnice, od vonja sveže pokošene trave, okusa zraka… ?