Po pristanku na aerodromu Charles de Gaulle, se vkrcamo na najhitrejši francoski vlak, TGV (Train ŕ Grande Vitesse), ki je del nacionalne železniške mreže SNCF. Petsto kilometrov razdalje od Parisa do St.Maloja »premagamo« v  dobre tri ure, s presedanjem v Rennes-u vred. Tristo kilometrov na uro, koliko znaša povprečna dosežena hitrost vlaka, pomeni za dolge relacije precejšnji časovni prihranek. Potemtakem ne preseneča, da so vlaki priljubljeno prevozno sredstvo Francozov. Vendar je pri tej hitrosti težko uživati v lepotah pokrajine, saj  pogled skozi okno ponudi le zamazan posnetek. Da je živinoreja v Bretanji pomembna gospodarska panoga pričajo črede krav, konj, ovc in koz, ki se pasejo ob progi. Francozi spoštujejo tradicijo. To se vidi po potem, da ohranjajo stari način zidave hiš, zato so tudi novogradnje narejene tako, da čimbolj posnemajo stare materiale in tlorise. Tako je videti človekov poseg v okolje bolj prijazen in manj vsiljiv. Vse  to vzbuja občutek pravljičnosti, ki se ga Francozi morda niti ne zavedajo v tolikšni meri, kot mi popotniki.

Končno se mi pogled upre v morsko modrino. Obisk Atlantske obale, ki jo zaznamujejo velika plimovanja, je posebno doživetje.

Mimi Segina

St. Malo je turistični kraj, s starim delom mesta, ki ga obkroža obzidje. Vendar je življenje v novem delu mesta, kjer se nove-stare vile držijo druga druge kot biseri na verižici, še bolj privlačno in prijetno. Vozniki primestnih avtobusov in pismonoše s kolesi in motorji so v velikem številu – ženske. Ob prihodu v domači bife je poljub na lica natakarici obvezni ceremonial. Toda pozor – ta običaj velja samo za domačine! Dolga betonska obala pod katero leži peščena plaža je »žrtev« plimovanja Atlantika. Ne vem, ali je bila kriva polna luna, da sem prvi večer doživela pravi potop, saj so nekaj metrski valovi zalili presenečene sprehajalce in jih zmočili do kože. Vendar se zaradi tega nihče ni jezil, prav nasprotno – ljudje so bežali pred valovi ali se jim nastavljali, odvisno od sreče in poguma posameznika. Smeh in dobra volja sta nalezljivi, a se ju tam nihče ni branil. V primerjavi s St.Malojem je kraj Dinard videti kot zapuščena oaza, ki ji življenje vdihnejo šele turisti. Bolj kontinentalno se nahaja prav tako turistično mesto Dinan, z lepo ohranjenim starim mestnim jedrom in s pogledom na izliv reke Rance. Kljub majskemu terminu je število turistov bilo precejšnje, še posebej tistih z Angleškega otoka. Najbrž temu prispeva lepa narava, a tudi dobra gurmanska ponudba, saj je to področje znano po prevretemu jabolčniku »cidre«, palačinkah in školjkah, ki jih gojijo v bližnjem Cancale-u. Življenje v Franciji poteka v sproščenem in prijaznem vzdušju, ki ga popotnik začuti toliko lažje, če zna govoriti francosko. Na splošno sem dobila vtis, da vam ljudje tam zelo radi priskočijo na pomoč, včasih še preden se sploh opogumite, da bi zanjo povprašali. Tako smo ob iskanju kamnitega menhirja, spomin na Galske čase, zavili v Dol de Bretagne, kjer smo iskali in tudi našli turistično pisarno. A zaman, saj smo prispeli v času opoldanskega kosila, ki iz mesta naredi puščavo. Kljub temu smo od lokalne kustosinje dobili napotke, kje in kako lahko najdemo znameniti menhir, ki se nam je pokazal v vsej svoji velikosti na robu njive z fižolom. Če se vozite z avtomobilom po stranskih poteh ugotovite, da imajo Francozi ozke, a lepo tlakovane ceste, da vozijo počasi in vas prehitijo samo, če res morajo. Zato se nihče ne razburja, če kak »izgubljenec« kroži do onemoglosti na krožnem križišču, dokler se, vrtoglav, na slepo ne zapelje na prvi odcep. A včasih pa izgubiti se, pomeni najti nepričakovano.

Obiskati Bretanjo, a ne videti njeno divjo obalo, bi pomenilo zamuditi tisto najbolj zanimivo. Zato smo se podali v smeri Motignona, k obali Côte d'Émeraude. Cilj : Cap Frehel, sedemdeset metrov visok svetilnik iz 17. stoletja, ki gleda v smeri otoka Jersey-a.

Mimi Segina

Področje je značilno po skalnatih klifih, ki so dobro »obiskano« gnezdišče galebov in kormoranov. Gre za ornitološko zaščiteno področje, kjer so glavni in edini prebivalci ptiči. Divja narava, pomladno cvetje in kričanje galebov vzbuja vznemirljive občutke svobode in prebuja nek notranji, skriti spomin na čase, ko nismo bili ujeti v beton in kovino. Na polotoku, ki je uro hoje stran od svetilnika, stoji srednjeveška trdnjava Fort La Latte iz 13. stoletja, ki je najbolj obiskana Bretonska trdnjava. V bližini je borov gozd in ob sprehajalni poti menhir, ki kot prst moli iz zemlje in kaže na nebo. V pristnem srednjeveškem okolju so leta 1958 bili posneti viteški boji med Kirk Douglas-om in Tony Curtis-om v filmu The Vikings.

Mimi Segina

Utrujenost je botrovala izbiri zadnje popotniške destinacije: Binic, majhna vas v neposredni bližini St.Brieuc-a, industrijskega središča severne Bretanje, nas je presenetila na povsem nov način. Na plaži kjer so se kopalci nastavljali zadnjemu majskemu soncu, je bilo vzdušje povsem morsko, manjkalo je edino – morje!

Mimi Segina

Nekaj kilometrov naprej od peščene plaže se je vleklo morsko dno posejano s školjkami in ribicami, ki so izdihovale na pekočem soncu. Morje smo videli v daljavi, a mu se nismo pustili vleči za nos. Z zavihanimi hlačnicami smo bosonogi vtirali pot k oddaljenim valovom. Šli smo mimo hladnokrvnih galebov in belih čapelj, ki se niso umikali in bežali, imeli so bolj pametno delo – pobiranje hrane za kar so potrebovali čisto malo truda in energije. Nabiralci školjk so si pomagali z grabljicami in kanglicami, zdelo se je kot bi vsi prišli na velikanski peskovnik, da bi se igrali. Po uri hoje po soncu in pregretemu mokremu pesku smo prispeli do prve globočine – brez pomisleka smo zagazili v hladen atlantski potok. Osvežitev je prišla v pravi čas, saj so hiške na obali izgledale kot igrače, ljudje kot večje mravlje. S polnimi žepi ulova smo se vrnili v vas, si privoščili svoj caffe in sladoled. Pomahali smo starim ribičem, ki so čakali prihod plime, da bi lahko svoje čolniče odpeljali na odprto morje.

Mimi Segina

Potovati je lepo. Spoznavati drugačne ljudi in kraje ter zajeti s pljuči tuj zrak, pomeni doživeti zatajevano hrepenenje po svobodi. Samo tako se je moč odtrgati iz sestavljenke domačega okolja in se zavesti, da si del nečesa mnogo večjega, kot ti določajo meje tvojega kraja, države, domišljije. Za slovo pa ljubezniv napis pred vrati majhne gostilne v Dinanu, ko je zunaj pretil dež: »Na obraz si nadenite nasmeh, ki manjka nebu!«

Miomira Šegina

Jun 2005-06-01