Prišla sem počasi, v miru in pričakovanju, če boš morda tudi tokrat sedel tam in me čakal. Kot vedno sem te zagledala na isti klopi, v istem sedečem položaju, zamišljenega in strmečega nekam v daljavo.

Približala sem se ti od zadaj, zato me nisi takoj opazil. Roki sem ti položila na rami in ti z desne strani dala na lice poljub. Obraz se ti je spremenil. Ustnice so se razširile v nasmeh, oči so začele "živeti".  Nagonsko si premaknil svoje telo, dvignil roke s katerimi si poiskal moje telo. Nežno sem se odmaknila in se usedla na bambusovo klop zraven tebe. Ni bilo hladno, a ker si bil nag, sem začutila, da te želim ogrniti in pokriti, vendar nisem vedela s čim. Ogrinjalo, ki je pokrivalo moje vroče telo je bilo premajhno za oba. Rada bi te pokrila s poljubi, dotiki, ljubeznijo, ki je bila v meni in željo po ohranitvi trenutka v večnosti. Roka, ki je objemala tvoje lepo telo mi je sama iskala nekaj, kot, da nebi vedela, kje je tisto kar išče. Zadrževala se je na vratu, na prsih, pa najprej na levi strani telesa, nato še na desni, pa spet na mestu, kjer je bilo srce. Lepo je z roko čutiti srce, še lepše ga je čutiti ob srcu. Roka se še vedno ustavlja in menja bradavici, ki so nabrekle in željne dotikov. Lepo je roki, lepo je bradavicam, a pot, na katero se je roka namenila je navzdol. Drsela je počasi, zelo počasi, prepočasi. V utripu srca se ne da razbrati komu bije hitreje in čigavo je bolj nestrpno in poželjivo. Drug posluša drugega in mu želi slediti, tako, da končno pride trenutek, ko bijeta kot eno. Sliši se kot eno, čuti se kot dva. Dihanje obeh postaja globje, glasneje in nekoliko drugačno, kot vsakodnevno. Vse se vrti, znašla sva se v vrtincu energij, ki so se spojile in podvojile. Postale so močnejše in nevarnejše. Vrata, kjer se prebuja strast, se počasi odpirajo in naznanjajo njen prihod. Prepoznam jo, vem, da se ji ne da upreti, da bo ona kraljica trenutka, zasijala v vsem svojem sijaju in oblasti. Nežno porinem vrata, da se zaprejo, da se ne prikaže in prevlada. Prevladal bo tokrat moj um, to sem se odločila.

Primem te za roko, brez besed, saj vse veš, čutiš in zaupaš, da kar koli bom naredila bo lepo in boljše kot je bilo prej in te rahlo ogrnjenega popeljem po hodniku neskončno veliko raznobarvnih orhidej v drug prostor. Nagonsko si obe telesi želita ležati, vendar ne mirovati. Težke veke se spuščajo na oči, postajajo vedno težje dokler jih sila ne premaga, da se zaprejo. Vonj orhidej je še vedno prisoten in spremljajoč družabnik. Telesa se prepletata, božata in energetsko izmenjujeta sladkosti, ki jih imata. Valovanje energij se počasi ustavlja, tako tudi gibanje obeh teles. Fizično se telesi umirita, vendar energetsko se začne izmenjava energij, ki se čuti po celem telesu, po vsaki najmanjši celici od pete do glave. Kot bi šel orgazem skozi vse moje celice ven, kot bi neskončen tok ljubezni, varnosti, hvaležnosti in miline zalil vso mojo notranjost in zunanjost, kot bi se znašla v brezčasju, kjer nama ne bo nikoli več treba ven. Nastopi trenutek nezavesti ali nezavestne zavesti. Obstajam jaz, obstajaš ti, se vidiva, čutiva in sva, a v tem trenutku naju istočasno tudi ni, ne obstajava, ker se ne zavedava v največjem zavedanju. Počasi priplavava drug do drugega, se pogledava in sva srečna. Skozi oči si zreva v srce in ni potrebno nobenih besed. Želja po še, čeprav je bilo vse, želja po čutenju, globini in materialnosti še vedno obstaja, čeprav je duša orgazmično zadovoljena, morda telo še ni. Le, da še ne bi bilo konec lepega, si čutiva želje in podaljšujeva trenutek, ker sva nenasitna, željna drug drugega in nestrpna, da postaneva eno v vsej razdrobljenosti vesolja.

Zavedam se svojih rok, kako hrepeneče objemajo tvoje telo in ga nežno potiskajo k sebi, še bolj, čeprav sta telesi tesno skupaj. Takrat veva oba eno: več kot to ne more biti, lahko je le še eno zadovoljstvo, orgazem na klasični način. Ko nežno prodiraš v mene, v moje telo, te čutim kot, da orgazem ne bo popustil, kot da se bom sama spremenila v orgazen. Z nežnimi ponavljajočimi sunki in odmiki se mi še bolj dozdeva, da izginjam in se vračam v drugačni obliki in vsebini, kot nekaj, kar ne more obstajati. Ritem in hitrost se spreminja, stopnjuje in vztraja. Kot bi reka preplavila bregove, se razlije in gre po svoje na vse strani.

Mokri telesi plešeta ples približevanja in oddaljevanja, srci sta ponosni, ker sta našli ritem utripanja in melodij brez dirigenta, um pa je izginil, se skril in ga ni. Traja in traja potovanje v neskončnost, v neskončne užitke, ki so nadčutni in nerazložljivi. Tudi barve ni mogoče razložiti, saj so ti občutki brez barv, ki bi se jih dalo opisati, lepši odtenki od vsega, kar bi se dalo primerjati.

Valovanje energij dosežeta najvišjo točko, dogajanja okoli teles  niso pomembna in nemoteča, kot bi od vekomaj obstajali sami sebi namen. Trenutek, ki je kratek, brez bitja srca, z zadrževanjem diha ter v mirovanju obeh teles, v pričakovanju konca, da konec je prišel, odrešujoč, da bosta srca lahko spet bila, da bodo pljuča lahko spet dihala,  da se bosta telesi lahko spet premikali. Valovanje je doseglo najvišjo točko, tisto, katero je imelo namen in željo. Najvišja točka pomeni konec, približevanje in doseganje cila, sedaj se tudi um vrača in se strinja, da je to prav. Obstoj, materija, jaz, ti, tukaj sva pač kakršna sva. Srečna, čeprav je konec, srečna enako kot sva bila na začetku in vmes.