V preteklem tednu, ki sem ga preživel v družbi hendikepiranega prijatelja – paraplegika, ki je prišel na eno tedenski obisk iz Anglije, sem dojel, da je Slovenija zelo neprijazna in čudna država do hendikepiranih. Na široko mi je odprl oči, da sem dojel bistvo problematike. Vrsto let sem neuspešno opozarjal na to preko javnih pisem in prav hvaležen sem mu, da je iz zornega kota tujega hendikepiranega človeka prišel do tašne ocene, saj so njegovi zdravi akademski kolegi bili v preteklosti preokupirani s svojim poslovnim delom bivanja v Sloveniji tako, da jim je bil resničen spodnji rob družbe in socialna problematika bila nevidna.

Na obali je znan primer politikantsko-mafijske združbe,

ki je nekomu zaradi neplačila vodarine,

kar zarubila in za polovično ceno prodala hišo,

kupec pa je bil »slučajno« nek LDS občinski birokrat

in hkrati nesrečnikov sosed.

Ko se preiskujejo in zbirajo podatki o invalidskih organizacijah, se morajo vsi vpleteni novinarji zavedati, da so trčili v družbeno izredno občutljivo tematiko, ki jih lahko stane njihovega novinarskega položaja, preizkusov pred častnimi razsodišči in sodišči, nadlegovanju njih in njihovih bližnjih, vplivanju in pritiskom na urednike in morebitne blokade (neobjava že opravljenega dela). V Sloveniji so doslej namreč samo trije novinarji, ki so si upali stopiti v to področje in kritično oceniti stanje. Srečali so se z mnogimi težavami pri svojem delu. Potrebno je vedeti, da so privilegirane invalidske organizacije, organizirane po neformalnem oz. t.i. »mafijskem vzorcu« in so sposobne dejansko vsega. Najhujše posledice tega sta občutila pokojna Nadja Lipičar (bivša predsednica Združenja Naglušnih TIŠINA iz NG – zaupno ne glede na to spletna stran na netu še danes obstaja kot kronski dokaz njihovega tedanjega dela) in Marjan Grušovnik (preganjan in iz ZPS izločen in javno linčan diplomirani pravnik, ki si je drznil na osnovi listinskih dokazov podvomiti o zakonitem delovanju Zveze paraplegikov Slovenije oz. njihovega predsednika Ivana Peršaka). Privilegiran lobi je zase poskrbel tudi z oblikovanjem kodeksa novinarskega poročanja na javni RTV, kako se sme in ne sme poročati o invalidih. Ko so novinarji Studia City in Tednika pripravljali prispevke o astronomskih tožbah Šuštaršiča proti Zupančiču, so se pojavili hudi pritiski. V primeru Studia City je takratni odgovorni urednik Bojan Kranjc uspel odbiti napad Šuštaršiča in ohraniti avtonomnost in neodvisnost, je pa kljub temu Šuštaršič pripeljal tri »na videz uboge« invalide na vozičku k v.d. direktorju Moriju, kjer je zahteval v imenu ubogosti tistih ljudi tam, da se prispevka ne objavi (kasneje je vse nagovoril, da so me ločeno tožili pod strokovnim vodenjem odvetniške pisarne Emil Lipovec).