Kulturni praznik je zame praznovanje srca in zato mi, ki v svojem srcu dobro čutimo, ne potrebujemo nobenih kulis.

Kar me vedno znova in znova preseneča, je to, da je znotraj vsakega srca, neka nerazložljiva, najnežnejša, vsevedna sila, ki tako lepo skrbi za nas, da če pogledam iz njene perspektive, vidim, da je ta čudovita narava in ta planet, da sta to lahko zame in zate čista nebesa.

Da, nekaj je znotraj nas, kar tako čudovito skrbi za nas in bo za nas skrbelo tudi takrat, ko nas ne bo več, samo sprostiti se bo treba, globoko, globoko vase.

Srčno pa upam, da bo tudi pri nas enkrat tako, da bodo na ta dan odprti vsi kulturni hrami v katerih bodo s celodnevnimi izvajanji vsaj enkrat zastonj zabavali umetniki davkoplačevalce, katere itak molzejo kot molzne krave in za katere se skozi okna vsako leto mečejo milijarde tolarjev.

Torej za kulturni praznik naj bo vsaj ena spodobna veselica, kjer se bodo lahko veselili vsi ljudje, ne pa zdolgočasena jara gospoda.

Vlade se menjajo, novi oblastniki obljubljajo spremembe, vse pa ostaja zdolgočaseno duhamorno isto, ali kakor bi Cankar danes rekel:

Še vedno nič novega v tej dolini Šenflorjanski

1. november. Dan ko se spomnemo vseh nam bližnjih, a preminulih, ne le da je tradiconalen.  Predvsem jo to dan, ki ga poklonimi tistim, ki so odšli.  A vendarle je ta dan nekako izgubil na veljavi, saj mnogi ga častijo kot praznik, dela prost dan, ki niti ni preveč povezan s prvotno zamišljeno simboliko.