Psihologija se ukvarja samo s človekovim umom in fizičnim telesom, filozofija jogijev pa tudi z duhovnim razvojem, kjer predstavlja  prastara znanja o človeku. To so  praktična znanja na vseh ravneh bivanja  in  pomenijo  sedem ferkvenc  neskončne sončne svetlobe, v kateri je skrita vsa modrost in pomeni sposobnost, da lahko spreminjamo  in  se  duhovno bogatimo.

Energija je osnovna substanca vseh stvari.Vseobsegajoča,vse prežemajoča moč kraljestva prirode, je polje informacij, ki interaktivno povezuje vse nas. Najbolje bi jo imenovali: »Življenjska energija« ali »Prana«  Sicer je veliko poimenovanj  za to čudovito in za človeštvo,zelo pomembno energijo: Ki na Japonskem, Prana v Indiji,  Pneuma v Grčiji,  Ankh v Egiptu, Ruah pri Hebrejcih, Tane na  Havajih, Arunquiltha  pri  avstralskih  Aboridžinih, Orenda  v  Iraku, Bioenergija  pri  nas.

Več kot pol sveta verjame v reinkarnacijo: 500 miljonov hindujcev, 250 miljonov budistov, ameriški indijanci, eskimi, libanonski druzijci in večina afričanov. V reinkarnacijo veruje tudi 70 odstotkov američanov, to pa ni kar tako mar ne? Budizem razlaga reinkarnacijo z zakonom karme usode, ker naj bi bilo naše zdajšnje življenje priprava na prihodnja življenja. Tako lahko človek popravi prejšnje napake in se tako izpopolnjuje na poti k dobremu. Vedno znova moraš priti na svet, vse dokler svoje poti ne izpolniš in dokler ne opraviš s karmo, potem postaneš čisti duh. Ta teorija je prevzela Zahod, kajti veliko privlačnejši mit o večnem vračanju kot o krščanskem raju. Če si zgrešil smisel svoje-ga življenja, imaš tako možnost, da nadomestiš zamujeno. Zanimivo pri tem je, da se veliko znanstvenikov po svetu ukvarja s pro-učevanjem ponovnega rojstva – reinakarnacijo in njih raziskave že potrjujejo možnosti obstoja ponovnega rojstva.

Razvoj volje na nivoju fizičnega telesa pomeni postopno brezkompromisno kontrolo celotne fizične dejavnosti. Sem sodi tudi brezkompromisno odvezovanje od fizičnega telesa po formuli: »Jaz nisem to fizično telo«. Razvoj volje na nivoju eteričnega telesa vsebuje postopno, vendar strogo kontrolo pretoka praničnih tokov in popolno obvladovanje nagonov. Mnogo kasneje, ko je naša osebnost že skoraj povsem prečiščena in je naše življenje posvečeno namemu živatme, lahko začnemo spreprebujanjem kundalinija. Obvladovanje čustev, želja in občutkov je metoda razvoja volje na kamičnem nivoju. Gre za proces, ki se konča z nenavezanostjo na želje, čustva in občutke, ko lahko brez zadržkov rečemo: »Jaz nisem želje, čustva in občutki«.

Postopno osvajanje koncentracije in sposobnosti aktivacije uma predstavlja razvoj volje na nivoju konkretnega manasa. Ko zna človek upravljati s svojimi mislimi, lahko iskreno reče: »Jaz nisem misli, spomin in razmišljanje«.Toda to še ni vse. K.manas vodi življenje osebnosti. Pri razvoju duhovne volje moramo voljo konkretnega manasa povsem povreči volji oziroma namenu živatme. K.manas je odgovoren tudi za nastanek osebnosti, oziroma osebnega jaza. Ta jaz je treba izničiti in osebnost s tem posvetiti njenemu pravemu namenu t.j., da služi kot orodje živatmi in kasneje poruši.

Za mnoge ljudi je razum, zlasti sposobnost abstraktnega razmišljanja, krona stvarstva na tem planetu ali celo v kozmosu. Menijo, da je možen nadalnji napredek le preko doseganja še bolj izpiljenih manasičnih funkcij. Toda globoko znotraj človekove zavesti, bdi princip, ki ga mnogi zamenjujejo z višjimi kamičnimi funkcijami, čeprav je kama le senca tega principa. V našem besednjaku ni nobene besede, ki bi ga točno ponazarjala, še najbolj mu ustreza izraz čista zavestna intuicija. Intuicija po definiciji pomeni spoznanje nečesa brez razmišljanja ali eksperimentiranja. Nekaj podobnega smo srečali pri poglavju o kami, ko smo govorili o intuitivnih občutkih. Za razliko od kamične intuicije, daje buddhična intuicija zanesljivo vedenje o drugem vidiku katerega koli bitja ali skupka bitij, poleg tega pa je na  neprimerno višji spoznavno globinski ravni.

Ponavadi dela človek veliko napak, se pravi veliko dejanj, ki niso v skladu z vzorci a.uma. Vse te napake v obliki takega ali drugačnega trpljenja, se vrnejo v tem ali še pogosteje v naslednjih življenjih. Na tak način se izkušnje nabirajo zelo počasi. Toda to nabiranje se da tudi znatno pospešiti. Gre za različne metode retrospekcije, ko človek vsak večer pregleda svoje celodnevno življenje in z vidika duhovne etike motri vrednost svojih dejanj. Ko ugotovimo napačna dejanja, se poskuša poglobiti v njihov vzrok s težnjo, da ga odpravi. Ko učenec napreduje v retrospekciji, se ne spomni svojih napak šele zvečer, temveč polagoma že takoj po dejanju ob dejanju in končno še pred dejanjem. Tako si z discipliniranim razmišljanjem o svojem življenju učenec samostojno in hitro gradi tempelj izkušenj.