Slovenija. Država v kateri se mnogi počutijo tako svobodno, a vendarle omejeni s kupom, če nič drugega birokratskih zavor. EU je tistim najbolj naivnim nalil nekoliko ponosa, toda ta je pri mnogih zbledel še pred 1. majem 2004.
Predvsem želim poudariti na dejstva gospodarsko »močne Slovenije«, ki to pravzaprav sploh ni.
V 14. letih so se na tleh nekoč najbolj plodne republike SFRJ vrstile afere, katerih posledice bodo čutili tudi naši zanamci. Pač sla po oblasti in ob tem sla po kapitalu doma in na tujem je presegla meje, ki jih civilizirana stopnja prebivalcev EU pravzaprav ne pozna v takšni meji. Seveda oblastniki v Bruslju to vse tudi potihem podpirajo. Sami bržkone pripadajo temu ali onemu toku. Noben tok oblastnikov pa ni pisan na kožo davkoplačevalcev katere koli države na svetu.
Naj se ustavim pri gospodarsko močni Sloveniji. Ta je to seveda bila v prejšnjem režimu, saj trg je bil znotraj države dovolj velik. Pač tisto kar je Slovenija izvažala ni bil plod super biznis manov znotraj podjetja, temveč mednarodnega dogovora. In slednji dogovori, predvsem tisti na vzhodnem trgu, so imeli pogosto korenine že v UDBI. Preostali del, ki ni bil pisan kot zasluga takratnih oblastnikov, bržkone lahko pripišemu jugoslovanski migraciji po celem svetu. In danes jugoslovanske migracije, ki bi nudila podporo na različnih gospodarskih nivojih ni več. Ostala je le še slovenska migracija, ta sama pa je premajhna, za dober mednaroden marketing. Enake težave imajo sosedje s svojim morjem. Tudi njega je polnila v dobršni meri ta ista jugoslovanska migracija. Te ni več, oziroma se je preselila na druge, ravno tako slane trge.
Nesposobnost oblastnikov, podjetnikov, ter uradnikov se bržkone kaže tudi v draginji ki v Sloveniji tudi vlada. Ob tem pač naši sosedje upravičeno gledajo zviška to malo
Slovenijo, saj nam iz vzhoda prodajajo kruh, iz zahoda oblačila, iz severa hrano, ostal je le še jug, ki krpa svoje povojne stroške in nam tako nudi slano vodo, brez nasmeha turističnega osebja. In kdo je pravzaprav v tej državi sposoben? Avtor verjame, da jih je veliko, žal se njih ne posluša. Presliši se jih namenoma, saj s svojimi idejami včasih posegajo tudi v korupcijska žrela, le tam pa je preveč adutov, ki jih davkoplačevalec ne vidi, saj mu niso predstavljena v podrobnostih.
Avtor ni edini, ki opaža kako hudo je drogirana ta Slovenija. Po pripovedi je narkomanije več kot v Berlinu, torej smo fantastična lokacija tudi za prekupčevalce. Toda zgodi se nikomur nič ne, dokler deluje v svojem rajonu. A vendarle. Narko rajoni so potemtakem postali legalni, tisti pač ki jih ne zajezijo verjetno tudi nimajo več otrok, ki bi sodili v ogroženo skupino. Seveda pa prihajajo nove generacije, zato če si drznem biti prerok, bo Slovenija ostala z neproduktivnim prirastkom, saj drogirajo se dan danes že pred policajem. Slednji seveda že v kadetski šoli, kot smo lahko nedavno tega prebrali. Ravno tako bo Slovenija postala leglo tujih narkomanov predvsem zaradi bližine narko transportnih žil, kar nas dolgoročno utegne potisniti še za eno stopnico nižje.
In kdo pravzaprav si upa povedati na kateri gospodarski in družbeni stopnici so sedaj Slovenci? Nihče. Podane so le statistike in primerjave s Portugalsko naprimer. Nihče pač ne omeni da ni malo izdelkov, ki so na slovenskih policah bolj zasoljeni kot na Islandiji, ki velja kot najdražja država na svetu. Tako glede na povprečne prejemke Slovencev in sorazmerno povprečne prejemke Islandcev, lahko zagotovimo, da so slednji v prednosti. Namreč za svojo plače se ga Slovenec lahko le ceneje napije in nažre. Islandec za povprečno plačo lahko kupi 1181 litrov bencina, medtem, ko se mora Slovenec zadovoljiti s 666 litri. Seveda je slika drugačna ko se litre in povprečno plačo pretvori v Evre, toda ponovno kot že tolikokrat je mali človek v Sloveniji izgubil. Hlapec pač. Največji narodovi hlapci so žal v Bruslju.
In ker avtor, četudi Slovenec, torej s svojimi pravicami in dolžnostmi, ne želi biti hlapec nikomur, seje odločil igrati na svoje strune. Nekaj teh je tu in pred vami. www.katedrala.si
Andres
