«Dečefurizacija« Slovencev
Osnovno človekovo vprašanje:
Od
kje sem prišel? Kam bom po svoji fizični smrti odšel?, predvsem pa: Kaj
je moje osnovno tuzemno poslanstvo, se v šolstvu in vzgoji ignorira na
celi črti od vrtca pa vse do konca univerzitetnega študija.
Največji pomen se pri vzgoji daje človeški lupini, na žalost pa najmanjši njegovi notranji vsebini.
Kar nekaj ljudi sem imel priložnost spoznati, ki so neizmerno ponosni
na svojo "plavo" kri in to vsepovsod, kjer je le mogoče, dajejo vsem
ljudem na znanje.
Takim
primerkom pravim kar napihnjeni reveži lastnega egoizma in zanimivo, da
je za njih vsaka duhovnost samo in zgolj španska vas. V Sloveniji izstopa po tem znani politik, ki je dodal svojemu priimku Plemeniti.
Zelo
malo duš je, ki res vedo kaj in kje so bili v prejšnjem življenju in
zanimivo med tistimi "duhovnjaki", ki se jim zdi da to vedo, (ker so
šli bodisi skozi regresijo, hipnozo ali pa so o tem imeli močne sanje),
nisem srečal do sedaj niti enega samega človeka, ki bi trdil, da je bil
v prejšnjem življenju Slovenec.
Tudi meni se je v sanjah odvrtelo kar nekaj kar preveč realističnih od rojstva do smrti zgodb
o tem kdo in kaj sem bil v prejšnjih življenjih, kar smatram za Stvarnikovo darilo, kajti zame je bilo tudi poskrbljeno, da so te sanje ostale trajno zapisane v mojem spominu.
Vrnimo se na čefurstvo in dečefurizacijo. Po meni je Slovenec je lahko vsak Mujo, ali Haso, ki se ima za Slovenca in ima slovensko državljanstvo, še posebej pa tisti, ki so rojeni v Sloveniji, če seveda to le hočejo biti.
Geni
Slovencev so mnogo manj pomembni, kot jim to pripisujejo podedovani
uvelolistno-komunistični mentalni vzorci bivše in sedanje vladajočihin
raznih v medijih pišočih in govorečih, katerim se o človekovi duši,
seveda ne more niti od daleč sanjati.
Tisto kar oblikuje človeka v to kar v samem bistvu je, je v prvi vrsti njegovo srce, ali duša,
druga stvar, ki ga oblikuje pa je vpliv vzgoje, staršev, šole in okolja.
Spomnim se mojega soseda, ki je kot "gastarbajtar" še v komunističnih časih z družino odšel s trebuhom za kruhom. Imel
je hčerko mojih let s katero sva skupaj hodila v prvi razred osnovne
šole. V Nemčiji je končala osnovno in srednjo šolo in ko se je vrnila v
Slovenijo, se nikakor ni mogla več vklopiti v to okolje. Čeprav Slovenka, se je počutila kot Nemka in se je tudi vrnila nazaj v Nemčijo, kjer je končala študij in si tam uredila družino.
Poznam
kar nekaj otrok bosanskih staršev, ki so
bili rojeni tu, vse sorodstvo pa imajo v
Bosni.
Medtem ko se imajo starši za Bosance, se njihovi otroci, ki
so odrasli v Sloveniji bolj počutijo kot Slovenci, kar je povsem
razumljivo; drugi prijatelji, drugačen jezik, drugačna šola in drugačno
okolje.
Torej vzgoja okolja je tisto bistveno, kar v največji meri oblikuje
človeka in mu daje in potrjuje njegovo takšno, ali drugačno identiteto.
Ergo in še enkrat torej, smo kar se človekove duše tiče v Sloveniji vsi Slovenci čefurji,
kajti naše duše niso prišle iz Slovenije, in tudi močno dvomim, da se bodo v Slovenijo kdajkoli v naslednjih življenjih vrnile.
Čefurstvo in dečefurizacija pa ni samo slovenski, ampak je to eden
največjih svetovnih problemov ljudi in njihove prave identifikacije.
Ljudje, ki se poglabljamo vase, se v svojem razvoju vedno manj
poosebljamo z nacijo kateri pripadamo in vedno bolj s tem, da vsi
prihajamo iz enega in istega izvora in se vanj po smrti tudi vračamo.
Zavedamo se, da smo tu samo zato, da se drug od drugega učimo in si s tem plemenitimo življenje. In kakšni so naši pravi simboli slovenstva? Je to knežji kamen, ali lipicanci?
Ne prijatelj(ica) to so tista konkretna znamenja, ki imajo s tabo in mano neko prav zdajšnjo povezavo in v katera zdaj lahko usmeriva svoja pozitivna čustva.
Stojči Stojan Svet
