1. november. Če pogledamo na koledar, se nam bo ta datum vtisnil v spomin kot datum enega najglobljih in najbolj čustvenih praznikov.

   
Menim, da to ni tako. Simbolika dneva, ko se spominjamo umrlih, sama po sebi res ni napačna. Tako ali tako je tok življenjskih dogodkov prehiter, da bi se poglabljali sami vase, kaj šele v druge. Na bližnje vse preradi pozabljamo – vsakdanje dolgočasne obveznosti in dolžnosti so nam pomembnejše celo od prijateljev. Se mar nihče ne zaveda, da nas bodo v službenem smislu nekoč povsem odpisali? Izgovor bo starost. Služba se z nami ne stara, ne bo propadla, ko nas ne bo več tam. Prijatelji pa. Torej. Zakaj tako trmasto stremimo samo k nečemu že vnaprej obsojenemu na propad? 1. november nas vsaj tradicionalno prisili, da se poglobimo v smisel življenja in smrti, da se spomnimo nekaterih, ki so tabujevski, v meglo zaviti preizkus že opravili. Z drugimi besedami: so umrli. Mi, ki ostanemo, ali se sploh kdaj zamislimo nad tem, da je pravkar še en čudež zapustil svet? Prav to je namen dneva spomina na mrtve. A namesto, da bi kaj začutili, pozabili na nepomembno službo in se prepustili čustvom, se predajamo občutkom, da je pravzaprav smisel vsega neka služba, ki nas počasi odtujuje od naše človeške biti...                     .  
Za simboliko tega »praznika« se sploh ne zmenimo. Dovolimo si iti na pokopališče, prinesemo cel kup sveč, mogoče tudi cvetlični aranžma in se z mislijo na pravkar opravljeno »dobro delo« z mirno vestjo spet posvetimo nesmiselnim rutinam. Če samo pomislim na vse tiste grobove, prenatrpane s pisanimi svečami … Naenkrat 1. november izgubi ves čar čaščenja prednikov in se sprevrže v osladen praznik, v tekmovanje »na kateri grob spravimo več sveč«. Je mar res pomembna vsa tista »grobna razsvetljava«? Se ne moremo spomniti umrlih z dobrim dejanjem, lepo besedo sočloveku?