Kot
vsako leto se spet približujemo Slovenskemu kulturnemu prazniku v čast
spomina na našega največjega Slovenskega pesnika Franceta Prešerna in
vsakoletni podelitvi nagrad najzaslužnejšim slovenskim umetnikom seveda
vedno po kulturnih merilih vsakokratne trenutne oblasti.
Seveda
vsakokratni oblastniki najraje nagrajujejo tiste umetnike, ki imajo
njim najbolj podobne mentalne vzorce in podobna politična prepričanja
in katerim s svojimi umotvori ti umetniki najbolj uspejo zlesti v
njihovo zadnjo plat.
Vendar
pa imajo ljudje okoli kulture danes že toliko različnih mnenj, kaj da
kultura je in kaj da kultura ni, da si raje najprej poglejmo v SSKJ
kako jo tam definirajo jezikovni strokovnjaki..
Definicija
kulture po SSKJ gre od skupka dosežkov, vrednot človeške družbe kot
rezultat človekovega ustvarjanja, preko dejavnosti, ki obsega področje
umskega zlasti umetniškega delovanja, do končne kulture kot umetno
razmnoženih mikrobov. Velik razpon definicije, ni kaj.
Kar
se mene tiče pa vsem tem definicijam manjka samo ena malenkostna stvar;
Njeno bistvo. In kaj je to? Naprej se vprašajva kako je do človeške
kulture sploh prišlo?
Odkar civilizacija obstoja, se je v človeku pojavljala potreba po čaščenju življenja,
po izražanju radosti nad svojim obstojem z glasbo, petjem, plesom,
poezijo slikarstvom, kiparstvom, skratka z vsemi izraznimi možnostmi in
sredstvi, ki so ljudem v danem trenutku bili na voljo oplemenititi
življenje.
Ampak
nobena kultura ne bi obstala, če v človeku ne bi obstajalo tisto
čarobno nekaj kar v človeku prepoznava tisto neopisljivo žlahtnost
izražanja, ali prenosa energetskega naboja med tistimi, ki kulturo
izražajo in tistimi, ki jo lahko hvaležno sprejemajo.
Ta čarobni energetski
krogotok je tista magična substanca zaradi katere kultura sploh je,
zaradi katere ima človek to neverjetno možnost prepoznavanja tistega,
kar mu leže na srce.
Seveda
se danes v svetu pojavljajo težnje izenačiti kulturo s potrošniškim
obrtništvom, vendar je kultura v svojem bistvu neprecenljiva, saj s
človekovo osebno pozornostjo transcendira njegovo zavest.v samo njegovo
bistvo in ga kot humano bitje oplemeniti in ga povzdigne v njegovo
notranjo izpolnitev.
Kultura,
umetnost bi brez občutka cenjenja, ki je znotraj vsakega človeka bila
absolutno nič in popolnoma.neprepoznavna, torej je občutek cenjenja
tisto, kar kulturi daje pravi pomen.
Cenjenje pa je spet stanje duha vsakega posameznika.
Umetnik,
ali kulturni delavec, pa je nekdo, ki je z velikim trudom in talentom
sposoben s svojo umetnostjo seči ljudem v srce. Seveda je do takih
sposobnosti potrebno veliko let vaje, saj le vaja dela mojstra.
Dajati
na isto ekonomsko raven frizerje, krojače in druge obrtnike in umetnike
predvsem pesnike pa je res popolnoma nesmiselno. Zakaj? Zaradi širine
duha pesnikov.
Pesnitve dobrih pesnikov so se ohranile tisočletja, kaka frizura, ali pa obleka pa nobena.
Kaj
je Prešerna naredilo tako velikega pesnika, če ne ravno njegova širina
duha, njegovo upanje v narod in njegova vizija v prihodnost?
Vendar
pa glej ga zlomka za časa svojega življenja Prešeren ni bil niti pol
toliko čislan in čaščen kot nek pesnik Janez Vesel Koseski . Na
inernetu komaj kje najdeš kako njegovo pesem in ko jo prebereš se
vprašaš; Pa kako zaboga je bil ta možak lahko v svojem času bolj cenjen
od Prešerna?
Tudi
danes ni nič drugače. Čas bo pokazal, koliko sodobnih pesnikov ala
Koseski je bilo v tem času preveč čislanih in koliko je bilo prezrtih
Prešernov.
Zgodovina je neizprosna; na plano izplavi širino duha pesnika in pokoplje njegovo plitkost in politikantsko snobovstvo
Vrniva se nazaj k našemu kulturnemu prazniku.
Osmi
februar je vsako leto samo še ena ponovitev dneva mrtvih, ali pa samo
kake običajne nedelje, ko si ljudje privoščijo malo daljši spanec.
En
dan pred tem je običajna gala zdolgočasena proslava v Cankarjevem domu,
kjer se razkazuje razna oblastna smetana, ki jim je do kulture točno
toliko, kolikor je zajčkom do bobnanja na bobnih; Važno je to, da se
jih spet vidi na televiziji.
Srčno
pa upam, da bo tudi pri nas enkrat tako, da bodo na ta dan odprti vsi
kulturni hrami v katerih bodo s celodnevnimi izvajanji vsaj enkrat
zastonj zabavali umetniki davkoplačevalce, katere itak molzejo kot
molzne krave in za katere se skozi okna vsako leto mečejo milijarde
tolarjev.
Torej
za kulturni praznik naj bo vsaj ena spodobna veselica, kjer se bodo
lahko veselili vsi ljudje, ne pa zdolgočasena jara gospoda.
Vlade
se menjajo, novi oblastniki obljubljajo spremembe, vse pa ostaja
zdolgočaseno duhamorno isto, ali kakor bi Cankar danes rekel:
Še vedno nič novega v tej dolini Šenflorjanski
Stojan Svet
