V slovenskih osnovnih in srednjih šolah je vedno več nasilja in objestnosti, ki se odraža na različne načine. Mediji so nedavno poročali, da so na OŠ Prule petim učencem zasegli malico, ker so se obmetavali s sendviči. Zakaj se to dogaja? Večkrat smo že slišali, da je potrebno glavni vzrok iskati v družini in napačni vzgoji. To drži, vendar, če bi vprašali učence in dijake zakaj se tako nesramno obnašajo, bi mnogi med njimi gotovo priznali, da je eden od vzrokov tudi pogosto neživljenjska, nepraktična, zastarela, zavajajoča in dolgočasna učna snov. Včasih to ni bil takšen problem, toda danes mladi v nekaj sekundah ali minutah na internetu dobijo informacije o praktično vsem, kar jih zanima. In te informacije ter njihove izkušnje pogosto v marsičem nasprotujejo učni snovi.

     Peter Amalietti v knjigi Slačilnica zgodovine piše: »Pot k znanju se v šolskem procesu spremeni v pot v nevednost, torej pozabljenje in stanje zasanjenosti, povsem odcepljene oziroma odtujene od resničnega dogajanja.« Zdi se, kot da tisti, ki vodijo šolski sistem, ne želijo, da otroci in mladina izvedo informacije, ki bi jim najbolj pomagale v življenju, kot da ne želijo, da bi spoznali kaj so njihovi talenti… Morda želi šolski sistem načrtno vzgojiti poslušne državljane, ki ne bodo razmišljali s svojo glavo. Nekatere resnice šolski sistem bržkone tudi načrtno prikriva pred učenci in dijaki. Poglejmo npr. predmet zgodovine, kjer učenci, dijaki in študentje praktično nič ne izvedo o zločinih katoliške cerkve, ki je v zadnjih dva tisoč letih pobila okoli sto milijonov ljudi: inkvizicija, križarske vojne, pregon čarovnic, osvajanja Amerike, trgovina s sužnji, genocid nad Srbi…. Že leta 1986 je svetovno priznan in večkrat nagrajen pisatelj in znanstvenik Karlheinz Deschner v svoji knjigi »Die beleidigte Kirche oder: Wer stört den öffentlichen Frieden?« (op. prev. Užaljena cerkev ali: Kdo moti javni mir?) ugotovil: »Po intenzivnem ukvarjanju z zgodovino krščanstva ne poznam v antiki, srednjem veku in novem času, vključno in posebno v 20. stoletju, nobene organizacije na svetu, ki je obenem tako dolgo, neprekinjeno, tako strahotno obremenjena z zločini kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko katoliška cerkev.« (str. 42/43) Glede na to izjavo, bi bilo pošteno do vseh učencev in dijakov, da izvedo resnico o RKC že v šoli. Dr. Ronald Cooke v knjigi The onslaught against Bible protestantism (Napad na protestantizem) navaja: »Nihče, ki resno študira zgodovine, ne more ignorirati inkvizicije. Obstajata lahko samo dva razloga za njihovo ignoranco. Ali so povsem nevedni glede vpliva 500 letne inkvizicije in se jim zato zdi to nepomembna tema zgodovine. Ali pa zelo dobro poznajo zgodovinski vpliv inkvizicije, toda zaradi različnih razlogov tega ne želijo omenjati.«

     Wilder John B. pa je v knjigi The Shadow of Rome (Sence Rima) zapisal: »Diplomiral sem na večji državni univerzi pri predmetu splošna zgodovina, toda niti enkrat se ne spomnim, da bi profesorji kadarkoli omenjali inkvizicijo. Tako dekleta in fantje diplomirajo na naših šolah in univerzah in gredo v življenje s strašljivo pomanjkljivim znanjem o rimokatoliški inkviziciji, o instituciji, ki je verjetno pobila več življenj kot vse vojne v zgodovini, pred 2. svetovno vojno.« Če se vrnemo k dijakom, ki so se obmetavali s sendviči. Če bi šolski sistem uvedel za vse učence in dijake praktično delo na ekoloških kmetijah, kjer bi se naučili tudi veliko življenjskih stvari, potem je velika manjša verjetnost, da bi se mladi tako norčevali iz hrane. 

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi