Toliko lepih stvari,  nasmeškov, sončnih juter, meglic, ki se igrajo na regratovih lučkah, pa še vedno ne najdemo pravega navdiha. Včasih potrebujemo navdih celo za spanje, kaj šele za življenje. Skriti v najtemnejših kotičkih igramo igro slavnih. Vendar so to le hrepenenja, prekrita z večnim pretvarjanjem. Ki bi se le kdaj ustavili in pogledali tudi nazaj. Mogoče pa bi opazili, da je vonj pomladi prinesel mračno jesen.

Vse dokler bomo skrivali svoja občutja med urejanjem vrta lastnega obstoja, bomo hrepeneli po neki drugi priložnosti. Drugo življenje, druga nebeška romanca, drugi svet namesto marionet, ki same vodijo gledališče. In dokler bo tako, bomo plesali zadnji ples na gladini pogubno mirnega ogledala, le brez lastnega odseva.

Sodijo nas po preteklosti, s katero imamo toliko skupnega kot z vranami nekje visoko na nebu. Njihova neizpolnjena pričakovanja, očitki, so obrnjeni proti nam kot zastrupljena rezila. Tudi mi nimamo izpolnjenih pričakovanj, pa vse ignoriramo. Ne moremo kar oditi in zaigrati ponovnega prihoda v upanju, da bo nekdo opazil sapico naše t.i. mogočne karizme. Ne zavedamo se, da je to hoja po jajčnih lupinah. Brezskrbno poskakujemo čez minsko polje. A življenje boli tako ali drugače. Včasih se sprašujem, zakaj še sploh vztrajamo. Vendar pa, vseeno se je vredno boriti za tisto malo, kar nam je ponujenega in si mogoče celo kdaj pa kdaj nadeti rožnata očala, da bi prezrli brezna, nevarno zevajoča za popolno lupino. Kaj lahko sploh izgubimo…

Anita Ferjuc