Človeški um je pripomoček, s katerim Bog, z upoštevanjem naše svobodne volje, kreira svoj in naš svet. Ko tako delujemo, ni razlike med tistim, kar želi On in tem, kar želimo sami.
Predstavljam si, da sem v čolnu. Sedim v sprednjem delu in veslam, s hrbtom sem obrnjen proti neznanemu, z očmi zrem na prevoženo pot. Se pravi, za mano je Prihodnost, pred mano je vsa Preteklost. Ljudje, ki sedijo v zadnjem delu čolna, so z obrazom proti meni. Oči imajo uprte v pot pred nami, jaz pa ne vem čisto zagotovo ali gledajo vame v upanju, da jih bom peljal v Prihodnost, ki je meni neznana, ali pa gledajo mimo mene in vidijo, kar želijo. Kakorkoli že, njihovi obrazi odsevajo nekaj, kar je meni še neznano. To je pravzaprav tudi edino, kar ta trenutek vidim. Če se pošalim: to je vsa naša skupna prihodnost, samo prihodnost in nič dugega kot prihodnost!
Gledam jih torej ko tako zrejo v »prihodnost« in se sprašujem, če jih v resnici peljem njihovim željam nasproti, njihovim hotenjem, upanju, in če je to edina pot, smer, cilj in način. Resnično, ali je sploh mogoča kaka druga Prihodnost, kot le tisto, kar si sami želijo?! Gremo tja? Obstaja morda še kakšna druga Preteklost od katere bi radi pobegnili in jo pustili za sabo?! Imamo sploh kakšno izbiro?
Veliko pogledov je medtem ko veslaš v čolnu. Recimo, eden je mimo njihovih glav. V karkoli zrem, je to vedno v ozadju, spredaj pa so njihovi obrazi! Obraze vidim ves čas. Na njih Bolečino, in nočem, da bi ta bila cilj h kateremu gremo in je za mano. To vendar želijo pustiti za sabo, ali ne?! Torej je bolje, da to imam čimdlje pred sabo!
Potniki si pripovedujejo izkušnje. Poslušam jih medtem ko veslam, in ker sem obrnjen z obrazom proti Preteklosti, bolje razumem o čem govorijo in kaj puščajo za sabo. Dlje kot se odmikamo od Preteklosti, več jo je pred mano.
Zorni kot se veča iz minute v minuto, zaradi tega vse bolje vidim, predvsem pa vse vidim v drugačni luči. Ne le, da je Preteklost videti drugačna, tudi JE drugačna!
Ne morem se izogniti gledanju v Preteklost, medtem ko drsimo po mirni površini. Glasovi se odbijajo od vodne gladine, postajajo podnaslovi v nekem tujejezičnem filmu, ki ilustrirajo scene in dogodke. Gledam svoj film, oni svojega, pa vendar v resnici vsi enega in istega. Potniki opisujejo osebna doživetja in jaz jih slišim vsakega posebej. Vidim kako se njihove zgodbe prepletajo med sabo in se za njihovimi hrbti stapljajo v eno, do horizonta. Vse jih imam pred sabo.
Tako režemo gladino, ki odbija sončne žarke in z njimi svetloba kaže slike, razkriva. Obzorje jih požira in samo postaja vse širše in širše, Preteklost dobiva drugo perspektivo. Individualne zgodbe padejo v večje zgodbe in te se zlivajo v eno, Največjo. Ne morem, da ne bi opazil, kako vsaka najde svoje mesto v Veliki zgodbi.
Tako jim lahko posredujem nazaj, o tistem kar vidim. Pravzaprav lahko že na mojem obrazu preberejo kaj vidim, tako kot jaz na njihovih, ne da bi se nam bilo treba pri tem dosti obračati. Zaupamo si. Tako je dobro in prav. Gledajo vame, potem v Prihodnost… in glej, ni jih več strah! Pogled na njihove obraze mi govori ali veslamo v pravo smer. Pravzaprav smer sproti popravljam, glede na to, kar vidim na njihovih obrazih.
Zdaj tudi ne vem več, ali so veseli, ker jim pripovedujem »pravo« zgodbo ali pa preprosto zrejo mimo mene in zares vidijo Prihodnost. Sicer pa - komu mar?!
Ni nas več strah! V tem je tudi ves smisel, ali ne? Opisujem jim Preteklost, kot jo zdaj vidim, in to je vzrok, da jih ni več strah!
Nekaterim pride na misel, da bi se obrnili, se vrnili… Morda bi zdaj ravnali drugače, kot so v preteklosti. Popravili bi, kar smo zgrešili, poiskali tisto, kar so zanemarili. V Preteklosti so še vedno stvari, ki jih je vredno obdržati. Ni bilo vse slabo.
Bi se lahko vrnili in popravili nekaj stvari? Je to sploh možno? Zdaj se je naenkrat težko spomniti vsega naenkrat, kar bi v preteklosti bilo vredno spremeniti… Morda bi kaj premaknili in s tem vplivali na kasnejše dogodke. Rekli bi: oprosti… in: oprostite… Se objeli. Koliko bi pomagalo? Ali pa je morda vse to še vedno z nami, sedaj in tu, v čolnu?
Kamorkoli smo se namenili, nas ni strah. Kljub temu, da pri vzvratni vožnji ne veš kam greš. Še vedno potujemo »ponazaj«, vzvratno v vseh smislih (če veste na kaj ciljam) in ni nam dosti mar za to. Ko se pripetijo velike katastrofe ima malo dete vedno pogled uprt v materin obraz. Če na njem ni strahu, je dete tudi brez strahu. Dete je mirno, ko je mama spokojna. Tudi če se Nebo zruši! Dete čuti: moja mama že ve… Ljudje razmišljajo: Tisti, ki nas vodijo, že vedo!
Morajo vedeti! Morajo imeti vizijo!
Kdor vesla čoln, mora zreti v Željo, ki je v očeh ljudi v čolnu. Ni druge smeri. Videti mora njihovo upanje, hrepenenje… saj ne obstajajo druga vodila ne drugi zemljevidi za Prihodnost. Ni druge vizije!
Torej, dlje veslaš v vzvratno smer več Preteklosti imaš pred sabo. Več je je in bolje jo vidiš. Bolj jo razumeš, manj je strašljiva - zakaj bi se torej bal prihodnosti? Sicer pa - zakaj bi sploh kam šel? Lahko bi se le malo vozil naokrog, malo potoval, postal tam, kjer ti odgovarja, odrinil dalje… za zabavo! Kaj pa, če bi kar ostali tu?! Ostanimo in uživajmo! Ali pa pojdimo, kamor nas vleče. Ali pa ne.
Pogovarjajmo se o rečeh, opisujmo, razglabljajmo, spreminjajmo. Naredimo prav tisto, pred čemer nas je svaril Orwell: spreminjajmo knjige, časopise, besede… Preteklost! Vsak dan, vsak trenutek. Ma, jebeš Orwella, jebeš 1984, jebeš strah!