Podobno kot kama ima tudi najvišji aspekt osebnosti-konkretni manas ali konkretni um različne funkcije.V nadaljevanju se bomo najprej ukvarjali s subjektivno stranjo teh funkcij, na koncu pa se bomo še seznanili z nekaterimi pomembnimi lastnostmi konkretnega manasa (od sedaj dalje k.manas) s stališča tretjega vidika prirode. Simbolično si lahko k.manas predstavimo kot zaslon s komputerjem, pri čemer služi zaslon kot vhod v komputer. Zaslon deluje kot izredno občutljivo čutilo za raznovrstne vtise, ki prihajajo iz treh osnovnih smeri:( 1.iz kame in 2.iz fizisa )iz abstraktnega uma in še višjih aspektov, in 3. iz področja k.manasa samega.Vsak vtis napravi na tem zaslonu določeno sliko, po možnosti v tridimenzionalnem prostoru. Slika ni nujno le nekaj vidnega, temveč je lahko tudi slušna, vonjalna, čutna itd. Najostrejše slike se tvorijo pod vplivom vtisov, ki koreninijo v vdraženju naših petih čutil. Tudi različna emocionalna stanja se pretvarjajo v sliko ( torej neke prostorske predstave ), toda te so ponavadi precej nedoločene, medle. Še medlejše so slike, ki nastanejo pod vplivom samih misli k.manasa. Različne tehnike vizualizacije imajo za namen popraviti to stanje tako, da si je človek sposoben predočiti poljubno konkretno misel z ostrino in intenzivnostjo, ki le malo zaostajata za tema dvema kvalitetama pri zaznavanju fizičnih objektov.

Opaziti je treba, da sanjarjenje in fantaziranje, ki ju često spremlja jasno videnje psihičnih slik, še ne pomeni obvladanja vizualizacije, kajti na delu je neki drugi mehanizem.

K. manas informira subjekt o organizaciji objektov, podobno kot ga je kama o njihovi kakovosti. Pri tem napravi neke vrsto »čarovnijo«. Čeprav se namreč mentalna slika v resnici nahaja nikjer drugje kot v subjektu samem, jo uspe k.manas navidezno projecirati v tridimenzionalni prostor. Da ilustriram, čeprav se nahaja slika nekega predmeta le v naši zavesti, smo prepričani, da gledamo nekaj realnega v oddaljenosti toliko in toliko metrov. Kakor koli se nam zdi morda to dejstvo težko sprejemljivo, ne obstaja v resnici nič takega kot od nas neodvisni zunanji svet. Z iluzijo o prostorski razporeditvi objektov k.manas zavede v še eno iluzijo (naj se tu nanaša na nas kot čiste subjekte), iluzijo ločenosti od vsega ostalega sveta. Na vzhodu imenujejo to temeljno iluzijo, ki korenini v k.manasu, maja. Z discipliniranim vsakodnevnim poglabljanjem v pravo naravo našega spoznavanja in razumevanjem zgoraj obravnavane funkcije k.manasa, pridemo do mentalnih slik v nas samih, neke vrste sanje. Mogoče se sliši paradoksalno, toda zavest o iluzornosti doživljanja objektivnega sveta nas niti v najmanjši meri ne odvezuje od odgovornosti do lastnega življenja, niti od etike. Ravno nasprotno, zavest o iluzornosti občutka ločenosati od ostalega sveta, od ostalih živih bitij v nas celo poglobi odgovornost do lastnega življenja in sproži spontan razvoj etičnosti do vseh živih bitij in prirode. Toda zavest o iluzornosti našega doživljanja sveta nas ne sme zavesti v misel, da smo žrtev neverjetnih halucinacij, ki nimajo nobene prave vsebine v ozadju. Če smo normalni in vidimo, slišimo, občutimo, določen objekt to ne pomeni, da se »kopljemo v izrodku lastne zavesti«, temveč, da na transformiran način doživljamo neki energetski impulz, ki ima svoj realni izvor.Toda ta izvor se ne nahaja v prostoru izven nas, temveč v isti substančni osnovi kot naš jaz in naše doživljanje, v čisti zavesti. Iz tega jasno izhaja spoznanje, da so vse energetske različice ( pa naj si gre za eletromagnetno valovanje ali kame ali živa bitja na različnih ravneh ) žive, da ima tudi najmanjši delec atoma svojo zavest.

Zaslon k.manasa je prav posebna stvar, ker zliva raznovrstne vtise v integralno celoto, mu lahko rečemo tudi sintetično čutilo. Toda k.manas dobljene vtise razvršča in urejuje, s čemer kaže očitno anlitično naravnanost. K.manas ima torej tako sintetično kot analitično naravo in le z upoštevanjem obeh hkrati lahko razumemo njegovo funkcioniranje. Od zaslona v naši simbolični predstavitvi prehajamo sedaj k samemu komputerju, ki je z zaslonom tesno povezan. Komputer ima več različnih funkcionalnih enot, ki so različno zapletene in razvite. Tudi med njimi so seveda tesne in vzajemne povezave. Ena od najpreprostejših enot je vsekakor spominska enota. Tu je skladovnica vseh mentalnih slik, ki jih je kdajkoli sprejel zaslon. Te slike so urejene po časovnem vrstnem redu. Spominska enota se deli naprej v dve podenoti. Ena hrani in posreduje slike nabrane v sedanjem življenju (od rojstva do tega momenta), druga pa hrani in le izjemoma posreduje mentalne slike iz prejšnjih življenj. Ker mentalno telo pred ponovno inkarnacijo jivatme skoraj vedno umre, se lahko rodi logično vprašanje od kod v mentalnem telesu spomin na prejšnje reinkarnacije? Odgovor je preprost.V mentalnem telesu obstaja poseben organ (tak organ obstaja tudi v kamičnem in Eteričnem telesu), ki je nesmrten, navezan je na kavzalno telo (glej obravnavo o abstraktenem manasu) in je jedro, okoli katerega se ponvno zgradi mentalno telo.

Vzrok za relativno slab spomin povprečnega človeka je treba iskati v uporu, ki se zoperstavlja toku energije iz konkretnega manasa v fizične možgane. Le mentalana slika z zadostno jakostjo lahko prodre do fizičnih možganov. Velika večina mentalnih slik, ki so shranjene v spominu k.manasa pa ima premajhno energijo. V posebnih stanjih zavesti (hipnoza, izredno sproščeno stanje) se lahko ukinejo bloki med mentalnim telesom in fizičnimi možgani in človek se lahko spomni veliko več ali pa sploh vse, kar vsebuje njegov k.manasistični spomin. Znano je npr., da lahko spreten hipnotizer obudi v globoko hipnotiziranem človeku spomin na prejšnje reinkarnacije.

Spominska enota je temelj vsem nadalnjim enotam v tem fantastičnem kompjuterju–k.manasu. Ena izmed njih je enota za preurejanje podatkov: njihovo sistemiziranje, združevanje, primerjanje. Pri človeku, ki ima bolj slabo razvit k.manas, je preurejanje podatkov precej anarhično, prepuščeno predvsem zakonu prostega asociiranja. Asociiranje je združevanje mentalnih slik na osnovi nekaterih podrobnostih, ki služijo kot stične točke. Tako npr.nastane taka miselna sosledica: dimnik–dim (stična točka je tu fizična bližina), dim – ogenj (stična točka je tu odnos vzrok - učinek), ogenj – toplota, toplota-poletje, poletje – počitnice na morju, itd. Vidimo torej, da je prosto asociiranje lahko dokaj brezciljna zadeva. K.manas lahko na tej stopnji primerjamo z opico, ki se brez posebnega namena podi iz drevesa na drevo. Pri razvitem k.manasu je funkcija preurejanja podatkov na precej višji kakovostni ravni. Predvsem sledi nekemu jasno začrtanemu namenu in vzorcu povezovanja, ki mu pravimo logično sklepanje in konstruktivno premišljevanje. Tudi tu prihaja do izraza sintetično analitična narava k.manasa, saj lahko iz dobro preurejenih starih mentalnih slik ( analiza ) nastanejo nove mentalne slike, ki lahko pomenijo rešitev kakega problema, novo zamisel, ipd. (sinteza). Neposredno iz enote za urejanje podatkov izhaja enota anticipacije ali predvidevanja na osnovi starih izkušenj. Tu gre prevzaprav za skelpanje iz starih izkušenj na nove možnosti. Funkcija anticipacije je v našem življenju sila pomemben dejavnik, saj nam omogoča predvidevanje cele vrste dogodkov in situacij, ki bi nam brez predvidevanja precej zapletle ali celo povsem onemogočile življenje.

Nadalnja funkcionalna enota je center za organizacijo človekove aktivnosti. Brez k.manasa ne bi bili sposobni narediti niti enega samega koraka, bili podobno nemočni kot dojenček. Pri embrionalnem k.manasu, se npr. živalska, funkcija organizacije kaže le v sposobnosti organizacije fizičnih gibov in dejanj, pri bolj razvitem pa v sistematični organizaciji celotnega življenja osebnosti. Tudi funkcija organizacije temelji na analitično sintetični naravi k.manasa. Za organizacijo delovanja je najprej potrebno, da se informacije, ki jih človek potrebuje pri delovanju, stečejo v eno točko. Tej točki bomo rekli organizacijski center, ki je dejansko naš osebni jaz. Jaznost je torej tvorba manasa: osebni jaz nastane pod vplivom sinteze informacij v konkretnem manasu, tako imenovani višji ali nadosebni jaz pa pod vplivom sinteze v abstraktnem-manasu. V jazu lahko gledamo upravljalno središče človeka, kjer se upravlja tam se odloča in kjer se odloča, je na delu volja; organizacijski center k.manasa je zato tudi središče človekovega osebnega odločanja oziroma osebne volje. S to ugotovitvijo nam postane jasno, zakaj predstavlja k. manas prvi vidik osebnosti. Odločitev, ki nastane v jazu, se nato prevede v vzorec dejanj, v fizičnem telesu je to določen vzorec gibov. Tu je na delu izrazita analiza. Dokler je k.manas podložen kami (razum čustvom), je naša osebna volja posvečena predvsem zadovoljevanju kamičnih potreb. Ker te nihajo od umerjenosti do visoke napetosti, je tudi naše življenje precej spremenljivo in še ne kaže kako visoke organiziranosti posvečene uresničevanju jasno začrtanega namena. Ko zavlada k.manas v našem osebnem življenju se situacija obrne, vsa naša dejanja so premišljena in podrejena namenu, za katerega živimo. Organizacijski center k.manasa se izraža v eteričnem telesu skozi ajdna čakro. Iz spominske enote za preurejanje podatkov izhaja pomebna sposobnost našega kompjuterja k.manasa, sposobnost učenja. Ta sposobnost omogoča človeku v čedalje večji meri obvladati pogoje svojega življenja. Omogoča mu,da zna pravilno reagirati v najrazličnejših situacijah. Na to se predvsem navezuje nastanek in razvoj miselno življenskih vzorcev.

Ko smo majhni otroci, še ne poznamo svojega okolja, niso nam jasne mnoge vzorčno posledične povezave, marsikdaj smo nesigurni, vendar tudi radovedni in dojemljivi za razne novosti. Z leti se naučimo reševati kopico standardnih življenskih problemov in izivov v našem okolju, da čim lažje in čimbolj brezskrbno živimo. Vzorec postopkov, s katerimi se je k.manas naučil obvladati neko situacijo, se imenuje življenski vzorec. Kadar gre za vzorec duševnega reagiranja (npr.način čustvenega reagiranja, ki ne izhaja iz samih zakonitosti kame, temveč je priučen; način mišljenja) se imenuje miselni vzorec. Kakor omogočajo miselno življenski vzorci človeku relativno gladko življenje, ga po drugi strani tudi obupno zasužnjujejo in delajo iz njega avtomat. Če nam vsak miselno življenski vzorec pomeni majhno kockico, potem predstavlajo vsi skupaj zelo omejen prostor, znotraj katerega se lahko giblje naša zavest. Vse, kar je zunaj tega prostora nam je tuje, pomeni nam nevarnost, ki se je bojimo in ker je najboljša obramba napad, jo najraje obsojamo in napadamo. Kar spomnimo se na tišoče vplivnih ljudi, ki so zavirali in še zavirajo napredek znanosti, umetnosti, filozofije, religije, izobraževalnih sistemov, ipd., ker je ta napredek zunaj okvira njihovih miselnih vzorcev. Z omejenostjo ljudi, v miselne vzorce sodijo tudi težave pri vključevanju ljudi ene narodnosti med ljudi druge. Vsak narod in celo skupine ljudi znotraj naroda imajo svoje miselno življenske vzorce, ki se med seboj ne sklapljajo povsem. Toda ravno mešanje ljudi (migracijska gibanja, turizem), in z razvojem informacijsko komunikacijskih sredstev in razvojem izobraževalnega sistema, postajajo miselno življenski vzorci vse širši in elastičnejši, kar človeka nedvomno osvobaja. Z osvobajanjem od miselno življenskih vzorcev postane človek vse bolj toleranten in razumevajoč do raznih drugih načinov življenja in mišljenja, pri čemer lahko obdrži svoj ustaljeni način življenja. Poleg zgoraj naštetih načinov osvobajanja človeka od miselnih vzorcev tudi razne katastrofe: smrt ljubljene osebe, nesreča, bolezen, nasilna izselitav, vojna in podobno. Različne oblike trpljenja imajo torej tudi svojo potizivno stran.

Kakšne so potrebe k.manasa? Kot ima kama v osnovi potrebo po ugodju in so potrebe po čustvih šele izvedene, ima k.manas potrebe po znanju, po informacijah. Ta potreba se kaže v nenehni radovednosti človeka, v katerem je prebujen k.manas. Poleg te osnovne potrebe ima k.mans še potrebe po premišljevanju in organiziranju človekove dejavnosti. Ob potrebi se tudi tu pojavi želja,npr. želja po branju te in te knjige, po obiskovanju raznih krajev, po razmišljanju, vendar je ta želja le služabnik k.manasa, med tem ko je bil pri zadovoljevanju kamičnih potreb k.manasa služabnik želj. K.manasične potrebe skoraj ne poznajo več nihanj, ki so tako značilana za našo emocionalno prirodo, kažejo namreč precejšnjo vztrajnost in stanovitnost.

Oglejmo si sedaj problematiko k.manasa iz okultnega stališča. Zopet se vživimo v to, da smo postali jasnovidni, samo to pot mentalno jasnovidni. Že astralni svet je bil veliko bolj gibek, pester, živ kot fizični svet. Vsako čustvo, željo smo dojemali hkrati tudi kot posebne vrste vibracijo kot obliko. Toda dinamičnost, živost, pestrost mentalne ravni še daleč prekašajo astralno raven. Na mentalni ravni se znajdemo v vrvečem kaleidoskopu misli, ki jih podobno kot prej čustva hkrati dojemamo tudi skozi objektivne oblike. Vidimo lahko, kaj misli neki človek, nobenih težav nimamo s spominom na fizčnem svetu z ne zamisljivimi miselnimi postopki (npr. računanjem na pamet), ipd. Občutek neizmerne svobode nas navdaja z veliko radostjo. Zaradi tega se mentalno raven (misli se seveda na raven konkretnega manasa), marsikdaj imenuje tudi nebeški svet. Zanimivo je to, da ta radost ni niti malo kamična, saj smo, ko je naša zavest prebujena v mentalnem telesu, transcedentirali kamo. Tudi na manasični ravni so elementali vsaka kretnja, misel ima določen elemental s svojo manj jasno obliko barvami, življensko kapaciteto, tonom, ipd. Če ima elemental dovolj veliko življensko kapaciteto, kar ustreza temu, da je misel dovolj energična, si »nadene« tudi astralno materijo in dobimo kama manasičen elemental. Če je energija še vedno velika, si elemental nadene tudi eterično materijo in se ga da videti že z dobro razvito eterično jasnovidnostjo. Kama–manasični elemental lahko nastane tudi zaradi invokacijskega delovanja kame. Kakorkoli že, zaradi pretežno še slabo razvitega k.manasa in beganja misli ter čustev človeka večkrat obkrožajo nedovršeni, nejasni elementali, podobni koščku megle. Če je takih elementalov veliko, je okoli človeka stalna kama–manistična megla, ki onemogoča jasno dojemanje misli, skoraj pa povsem zablokira dostop abstraktnih misli in intuicije, človekovo zavest. Misliti je treba jasno in urejeno. Dve lastnosti k.manasa sta zelo pomembni za duhovni razvoj. Prva je ta, da se zaradi izredno dinamične narave k.manasa vspostavi zveza med mislijo in stvarnostjo, ki jo misel predstavlja. Podoben pojav imamo že na astralni ravni, ko obstaja privlak med čustveno željnim elementalom in predmetom ali osebo, ki ji je elemental posvečen.

Kakor na nekoga, ali na nekaj pomislimo, takoj se na mentalni ravni vspostavi vez med nami (tvorcem misli) in tistim predmetom ali osebo. Druga lastnost je zelo sorodna prvi, in sicer gre za t.im. usmerjevano naravo misli. To omeja že stari okultni rek, ki pravi, da misli usmerjajo energijo. To omogoča prej obravnavana povezava med mislimi (oziroma njihovimi tvorci) in objekom, ki si jim posvečene. Seveda izraža spremembi objekta. Tu pride zopet do izraza, da je sama vez še premalo. Misel mora vsebovati še jasno določeno voljo po usmeritvi, z drugimi besedami, vsebovati mora namen po spremembi objekta. Tu pride zopet do izraza, da izraža k.manas v človekovi osebnosti prvi vidik prirode.