MOŽGANI, HOLOGRAM

Namen obravnave te tematike je, da se seznanimo z znanstvenimi dosežki na področju možganov, in to primerjamo s teorijo Atma vidje (Filozofija jogijev), ki ta področja obravnava. Tako si lahko ustvari vsak bralec svoje mnenje. (Zapisi iz»Knjige o možganih – avtor Peter Russell) in izpisi iz Teorije Atma vidje               

Človeški možgani

Človek je eden najbolj zapletenih sistemov v nam znanem vesolju, nahaja pa se v nas samih - v naših glavah. Človeške sposobnosti daleč, daleč prekašajo katerikoli računalnik, ki ga je in ga še bo izdelal človek, ki nosi v sebi neslutene možnosti duhovnega razvoja, ki izhaja iz naših umskih sposobnostih. Iz zapiskov teorije jogijev izhaja, da dobršen del človeških sposobnosti še spi in čaka na svoje spodbude k razvoju teh sposobnosti. V obeh primerih gre za nič drugega kot določeno modifikacijo energije z značilnostjo nenehnega spreminjanja in osnovnega nihanja. Pri človeku teh frekvenc, nihanj še nismo sposobni zaznati z današnjo tehniko, so pa že na eteričnem nivoju precej blizu spoznanja in meritev.

Pri ljudeh neokorteks - možganska skorja, sestavlja šest plasti celic, ki pokrivajo vso površino možganov in je nekajkrat večji od možganske površine, saj je večkrat prepognjen. Čeprav je naš visoko razviti neokorteks – možganska skorja debel le tri milimetre, je odgovoren za številne višje funkcije, recimo za govor, za razvijanje raznih spretnosti, za miselne procese, poleg tega ima še neizčrpne skladiščne zmogljivosti.

 

Možganska skorja.

Rastoči možgani.

Možgani so najbolj zapleten organ človeškega telesa. Potrebujejo več časa, da se popolnoma razvijejo, kot katerokoli drug organ pa tudi vzorec njihovega razvoja je popolnoma drugačen. Pri večini drugih organov se osnovni strukturalni razvoj konča v razmeroma kratkem času v maternici. Ko organizem raste, se organi večajo le še z delitvijo celic. Z možgani pa se dogaja prav nasprotno. Število celic v njih je polno že dolgo pred rojstvom; zato se tudi velikost glave otroka v primerjavi z velikostjo telesa zdi nesorazmerna strukturalnemu razvoju možganov. Tako se nadaljuje vse življenje in živčne celice se na vse bolj zapletene načine povezujejo med seboj. Človeški otrok pride na svet precej nebogljen. Večina živali lahko poskrbi zase v nekaj minutah ali urah po rojstvu, človeški otrok pa potrebuje starševsko skrb več let. Prav v tem pa je njegova velika prednost pred živalmi. Preživetje ni več odvisno od instinkta: njegov um je gibek, ahko se uči iz izkušenj se prilagaja okolju, razvija spretnosti in se uči govoriti. V svojem razvoju gre zarodek od ene same celice do človeškega bitja skozi zelo podrobne razvojne stopnje, tako kot je šla vrsta v svojih štirih miljardah let razvoja.

 

Velikosti možganov in telesa pri različnih starostih

Naši možgani zarodka se začnejo razvijati, na površju pokaže se majjhna ploščica, ki se potem razvije v brazdo. Robova brazde se stakneta in oblikujeta cevko, ki se na enem koncu zapre. To je zasnova hrbtenjače in zaprtega konca te cevke zrastejo možgani – ena sekunda razvoja pri zarodku ustreza tisočim letom evolucije. Pet tednov po spočetju se zgornji del cevke poveča in ukrivi v obliki vprašaja, pri osmih tednih pa se začne prvo od obdobij brstenja možganov, kar označujemo za obdobja ko se možgani zelo hitro razvijajo. Prav takšno brstenje se pokaže med osmim in trinajstim tednom po spočetju: Milijarde celic imenujemo jih nevrovron iz vsakega nevroblasta, kar pomeni število nevroblastov, ki nastanejo v tem obdobju, določi celotno število živčnih celic, ki je sicer pomembno ni pa najpomembnejši dejavnik o odločanju duševnih sposobnostih, pomembnejša je stopnja njihove medsebojne povezanosti. Nevroni se začnejo povezovati v drugem obdobju brstenja možganov, ki se začne približno deset tednov pred rojstvom in traja še dve leti po njem. To pa je tudi prvo »učno obdobje«, v katerem vsrkamo vase večino osnovnega znanja.

V času drugega brstenja možganov začne vsak nevron pošiljati številne drobne peresaste končiče na vse strani in se povezuje z drugimi nevroni. Celice se povečajo in možganska skorja se odebeli. Na tej stopnji se dolgi končiči, ki peljejo prek možganov, obdajo z zaščitno snovjo, ki se ji pravi mielin. Mielin pospešuje prevajanje živčnih impulzov. Posledice bujne povezanosti je hitrejša rast možganskih celic. Ob rojstvu možgani tehtajo 350 gramov, kar je četrtina teže odraslih možganov, rastejo pa s hitrostjo1 miligrama/minuto Pri šestih mesecih tehtajo pol manj kot možgani odraslega; pri dveh letih in pol jih je za tri četrtine; pri petih letih pa že kar 90 odstotkov. Na tej stopnji, je večji del otrokovega intelektualne-ga razvoja končan. Kako zgodnje okolje vpliva na razvoj, še zlasti v prvih mesecih, pa je vprašanje do katere mere so duševne sposobnosti programirane in kaj je pomembnejše okolje ali program. V prvi vrsti je program, ki nas usmerja in vodi skozi življenje in se preko njega ga prebujajo in razvijajo lastnosti, razmišljanja, nas usmerja ter vodi skozi življenje; preko njega se prebujajo in razvijajo lastnosti, razmišljanja in sposobnosti. Prav tako vpliva okolje na razvoj otroka, to so pokazale znanstvene raziskave.

Somatsko živčevje ali centralni živčni sistem, njegova naloga je že omejena zunanja kontrola. Sestoji se iz iz živcev (belina), ki so vlaknasti podaljški živčnih celic (sivina). Po funkciji se vlakna delijo na dovodna, ker dovajajo informacijo od neke čutne celice do živčne celice in odvodna ker, prenašajo informacijo, živčni impulz od živčne celice do mišice ali žleze. Sami možgani in hrbtenjača so sestavljeni iz teles živčnih celic in njih vlaken. Predstavljajo dinamičen in izredno kompliciran sistem doslej na najvišjem znanem organizacijskem nivoju v naravi. Dovodna vlakna dovajajo možganom informacijo o zunanjem svetu, preko (dela nosne sluznice, jezika, oči, kože, ušes ) in o situaciji v notranjosti fizičnega telesa preko posebnih čutnic. Čutila so torej naše okno v svet. V možganih se informacija obdeluje na način, ki je danes večidel še neznan. (V njih, kot tudi po živčnih vlaknih, informacijo prenešajo bioelektrični impulzi, katerih narava in nastanek sta že do velike mere raziskana).V možganih samih se seveda ne more kompleksna informacija  popolnoma sintetizirati in vendar se jo mi zavedamo sintetično. Torej se mora med obdelavo v možganih in pojavom v sintetično celoviti obliki v naši zavesti z informacijo še marsikaj zgoditi. Kaj se dogaja z informacijo, ko se leta, iz razdrobljene oblike v možganih prevede v sintetično obliko, v naši zavesti. Obstaja tudi povratni tok informacij, torej od sintetične oblike v naši zavesti do analitične oblike v možganih. Pri tem se neka sistetično doživeta namera, prevede v neko kombinacijo bioelektričnih impulzov v možganih. Tu se informacija zopet na kompliciran način obdela, nakar eksistirata dve možnosti:ali se prevede v nek gib preko motoričnih živcev in mišic (gibalom bomo rekli tudi karmnedrijas) ali nadžleze. Oba informacijska tokova sta hkratna, namreč, da se lahko zavemo giba ali ga pravilno usmerjamo, mora iti stalen informacijski tok o našem početju in o našem okolju k našim zavestim medtem ko neprestano dajemo nova povelja za gibanje. Seveda ne velja to za t.i. podzavestne gibe (ti prestavljajo veliko večino našega celotnega gibanja), kjer so gibi posledica biokibernetskaga upravljanja samih možganov - pomislimo samo na najpreprostejši tak gib, brezpogojni refleks, ki je že dobro raziskan. Le tega se zavemo, če se ga sploh, šele po njegovi izvršitvi.

Majhno področje ob strani s slušnimi informacijami, pas, ki poteka od sredine vrhnjega dela možganske skorje navzdol na obe strani, pa je v zvezi s čutom za tip, vrh tega pa nadzoruje še mišice. Kaže, da velik del možganske skorje nimajo tako ozko določenih funkcij in skrbijo za integriranje informacij, različnih čutov ali drugače povedano, gradijo celotno zaznavo sveta in jih imenujemo asociacijska območja. Pri človeški možganski skorji, zbuja veliko pozornost velikosti dveh območji, ki jim običajno pravimo čelna režnja.Tema so prepisovali že vse funkcije, ki si jih je mogoče zamisliti, še posebej tiste višje vrste, kot so čustva, intiligentnost, spomin - in celo voljo samo. Kljub veliki pozornosti, ki so jo tema področjema posvečali, tudi danes kaj malo vemo o njunih funkcijah. Čelni režnji so torej še vedno uganka, vendar zaradi tega še zdaleč ne smemo podcenjevati njihovega pomena. Ne pozabimo, da so bili še pred nekaj stoletji prepričani, da so možgani v komaj kakšnji zvezi z miselnim procesom možganske ovojnice. Vse možgane prekriva vrsta open, ki ji pravimo možganske ovojnice. Zunanje so namenjene zaščiti, v notranjih pa je obilje arterij in ven, ki možgane oskrbujejo s krvjo, so največji predelovalci kemikalji v telesu. Nevroni nenehno sisntetizirajo proteine in vẻn, ki možgane oskrbujejo s krvjo, so največji predelovalci kemikalji v telesu.

Nevroni nenehno sintetizirajo proteine in čim bolj je človek duševno aktiven tem hitrejša je sinteza, za kar pa potrebujejo dovolj energije in možgani imajo bogatejši dotok krvi kot kateri koli drug organ v telesu. V možganih je na miljone drobnih krvnih žilic, ki celice oskrbujejo s hrano in kisikom in čeprav jih je le za tri odstotke celotne telesne teže, porabijo kar 25 % kisika.

Možganski polovici

Odkritje, da so možgani razdeljeni na levo in desno polovico ni novo in če odstranimo lobanjo je razdeljenost vidna s prostim očesom. Ta razdelitev je zanimiva predvsem ker so se v vsaki polovici razvile specializirane funkcije. Najbolj očitna je razlika v delovanju pa je, da leva polovica možganov sprejema občutke iz desne strani in to - le nadzoruje, desna pa prav obratno. Vzroki zato še niso raziskani. Kljub številnim teorijam za zdaj še ni jasno, v čem bi lahko bila prednost take kretnice in vendar se nahaja pri večini sesalcev in številnih drugih vretenčajih. Različne funkcije možganskih polobel potrjujejo tudi električne aktivnosti leve in desne polovice strani možganov. Kadar so možgani razmeroma sproščeni, se pokažejo valovi alfa - valovi z osmimi do desetimi ciklusi na sekundo. In vse bolj kaže na to, da je leva možganska polovica bolj specializirana za zaporedne procese, se pravi za analizo, ki zajema obdelavo informacij druga za drugo, desna polovica pa bolj za paralelno obdelavo, se pravi zbiranje informacij in njihovo sintetiziranje. Pomen specializacije funkcij je v tem, da močno povečuje naše duševne sposobnosti. Vsaka polovica najprej analizira svoj vnos in šele ko dodobra obdela podatke, le-te izmenja z drugo. Tako lahko obdeluje dva toka informacij in s tem, da ju primerjamo in sestavimo pridemo do širšega in popolnejšega vtisa. Poleg tega se specialzacijo delovanja razdeli na breme vsake polovice, ker je tak potek delovanja popolnoma naraven in je opazen v vsakem organskem sistemu: različne celice in organi so specializirani za različne naloge in v vsaki socialni organizaciji: različne skupine ljudi prevzamejo različne odgovornosti ter si tako porazdelijo bremena in povečajo splošno učinkovitost sistema.

Specializacija funkcij leve in desne možganske poloble

Najbolj izdelan "desno-levi" simbolizem najdemo v tantričnih spisih iz severne Indije, ki so stari več stoletji zanimivo pa je, da govorijo o marsičem kar dandanes odkrivamo o levi in desni možganski polobli. Sinteza lastnosti ki izhajajo iz tako z desne kot leve polovice, komunikacija med obema polobloma, pomeni večjo komunikacijo obeh polovic in sicer prek corpusa callosuma, ki se pri človeških možganih med svojim razvojem polagoma odebeli. Kaže, da se pri človeški vrsti komunikacija med obema poloblama krepi. Nekaj podobnega se godi tudi na ravni individualnega razvoja; razvoj osebnega zavedanja kot posledica vse večje komunikacije med obema pol oblama. Desno in levo stran možganov lahko uravnovesimo na dva načina. Z meditacijo, ki pomiri možgansko aktivnost in poveča komunikacije med obema polovicama, dopuščajoč desni, da deluje skupaj z levo. Vzgojni pristop pa se bolj ukvarja z razvijanjem spretnosti, ki so povezane z desno polovico. Omenjena pristopa se seveda ne nasprotujeta, temveč se dopolnjujeta in do najboljših rezultatov pridemo, če sledimo obema. Eden poveča zmogljivost možganov, drugi pomaga, da to večjo zmogljivost čim bolj izrabimo.

HOLOGRAFSKA  Teorija mišljenja

Na osnovi te teorije si bomo informativno ogledali znantsvena spoznanja, iskali odgovore, kaj je holografija, in kako deluje, ter obravnavali razliko med fotografijo na plošči, nadalje poiskali odgovor ali je holografsko zabeležen spomin?, in ali je dojemanje hologram?

Deni Gabor je leta 1947 hologram označil kot nov fotografski postopek in leta 1947 dobil zanj Nobeleovo nagrado. Pri običajnih fotografijah so vizualne informacije shranjene kot podobe in vsaka točka na fotografiji ustreza določeni točki na podobi. Pri hologramu pa fotografska plošča shrani zapis vseh vzorcev žarkov, ki jih oddaja predmet. Celostna podoba je zabeležena na vsaki točki in od tod ime holografija (grška beseda holos«ves« »cel«. Z uporabo laserja, ki proizvaja koherentno svetlobo, kar pomeni, svetlobo pri kateri so žarki vsporedni, je precej lažje delati holograme, če hologram laserski žarek razpolovimo. En krak usmerimo naravnost na fotografsko ploščo, z drugim pa posvetimo v predmet, ki se od tega odbije na fotografsko ploščo. Ta zabeleži vzorec interference (pojav, ki nastane z združevanjem dveh ali več valovanj enake frekvence), ki nastane tam, kjer se oba žarka srečata. Podoba, ki je nastala zabeležena na fotografski ploščije vse prej kot podobna fotografiranemu predmetu.

Razlika med a) običajno fotografijo in b) hologramom

Na običajni fotografiji je vsaka točka na predmetu ustreza določeni točki na sliki. Pri hologramu pa je celoten predmet zabeležen na vsaki točki slike.

Da bi dobili podobo, hologram samo osvetlimo ploščo z originalnim laserskim žarkom, in pokaže se tridimenzionalna podoba predmeta, ki plava v prostoru, tam kjer je bil prej pravi predmet. Za hologram lahko trdimo, da je najpolpolnejši sistem za shranjevanje podatkov, kar jih pozna človeštvo (najpopolonejši sistem so živi možgani). Na isto ploščo lahko zabeležimo na tišoče različnih podob in vsako od njih lahko rekonstruiramo s kateregakoli dela plošče.Rekonstruirane podobe so tridimenzionalne,in če

hologram gledamo iz različnih kotov, vidimo različne strani podobe.

Nastajanje holograma 8ZFIRAJ

Svetloba, ki se odbije od predmeta, se sreča z neodbito svetlobo (referenčni žarek); interferenca, ki nastane, se zabeleži na fotografski plošči. Rekonstruikcija podobe (spodaj). Ko ploščo razvijemo in ponovno osvetlimo z originalnim svetlobnim žarkom, zagledamo tridimenzionalno podobo predmeta tam, kjer je bil prej pravi predmet.

Ali je spomin lahko zabeležen holografsko?

S tem vprašenjem se je ukvarjal Karl Pribam s stanfordske fakultete in še več drugih zanstvenikov. Če bi bilo tako, potem posamezni spomini ne bi bili shranjeni v posebnih omrežjih nevronov ali pa ob specifičnih sinapsah, temveč bi bili razporejeni po vseh možganih. Dejstvo, da so različna področja možganov povezana s tisočerimi paralelnimi pojmi, daje podlago za nevrološki ekvivalent koherentne aktivnosti in vsako ritmično proženje ta pojav samo še okrepi. Ko vzorce električne aktivnosti podprejo kemične spremembe, je izkušnja zabeležena za zmeraj. Sleherni spomin je zabeležen kot vzorec kemičnih sprememb v bilijonih sinaps–in verjetno v celicah glije – in vsaka sinapsa je vpletena v miljarde različnih spominov. Pribamovo stališče podpirajo številne presenetljive podobnosti med človeškim spominom in hologrami, ki kažejo na to, da nemara za oboje veljajo podobna načela.

Razporeditev spominov

Karl Lashley je prvi dokazal, da je spomin razporejen po vseh možganih, ne le na določenih mestih. S poskusi na podganah je razvil dve teoriji: » teorijo o učinku mase «, ki pravi, da je intenziteta spominjanja odvisna od mase možganov, ki je ostala nedotaknjena; in teorijo » ekvipotencialnosti «, ki pravi, da je spomin enakomerno razporejen po vseh možganih. Isto se dogaja pri hologramu. Podoba je shranjena na celi plošči in na vsakem koščku so vse informacije. S površino plošče se manjšata edino detalj in ostrina. Podoba, ki jo rekonstruiramo iz majhnega kočka holograma; podoba ni tako jasna in nadrobna kot na originalu, vendar pa podobo še vedno vidimo. To razkriva še eno pomembno razliko med možgani in računalnikom. Če v računalniku spremenimo le eno samo drobno povezavo, se temeljito spremeni ali pa celo zmede in povsem poruši celotno informacijsko vsebino, med tem ko so hologrami in spomin zelo odporni proti poškodbam.

Večkratne podobe

Na eni holografski plošči lahko shranimo več različnih podob. Ko posnememo eno, je treba ploščo le obrniti za stopinjo ali dve, in že lahko posnamemo drugo, ki zapise prve ne ovira. Ploščo lahko obrnemo pod kateremkoli kotom, vrh tega lahko za zapisovanje različnih podob spreminjamo frekvenco svetlobe. S speminjanjem kota in frekvence lahko na eni pološči zabeležimo več tisoč popolnih tridimenzionalnih podob–ki so seveda vse zabeležene tudi na vsakem koščku. To se sliši kot fantastika, a natanko tako fantastične pojave nahajamo v možganih – na miljone podob je shranjenih po vseh možganih in vsaka je jasno ločena od drugih.

Prvotne okoliščine in kontest

Če hologasfsko ploščo osvetlimo s svetlobo določene frekvence in pod določenim kotom, dobimo reprodukcijo tistega predmeta, ki smo ga bili osvetlili z enako svetlobo in pod enakim kotom. Če spremenimo svetlobo in kot, se pokaže drugačna podoba. Prej smo videli, da isto velja za spomin, da so v prvotnih okoliščinah pomembni ključi za iskanje po spominu; podatke dosti lažje izbrskamo iz spomina, če se v mislih ali pa kar telesno vrnemo tja, kjer smo »takrat« bili.

Asociacije

S prvotnim kontekstom so tesno povezane asociacije. Videli smo, kako so vsi spomini povezani s številnimi asociativnimi vezmi in če pomislimo na polovico asociacije, nam sama od sebe pride na misel še druga polovica. Natanko to se zgodi pri hologramih;

Komentar:Trije kamenčki, ki jih vržemo v posodo vode, povzročijo interferenčne vzorce, v katerih so vse informacije o tem kam so padli kamenčki, tako kot pri hologramu. Pri nastajanju holograma se prvi žarek odbije še od kakega predmeta in ne potuje naravnost na ploščo, interferenčni vzorec, ki je zabeležen, izvira iz interakcije valov obeh predmetov. Ko ploščo ponovno osvetlimo s svetlobo, ki jo odbija eden izmed predmetov, rekonstruiramo tudi podobo drugega predmeta. Asociacija, ki je eden izmed najpomembnejših dejavnikov človeškega spomina, je potemtakem bistvena značilnost hologramov.

Prepoznavanje

Če hologram osvetlimo s koherentno svetlobo, ki jo odbija predmet, ki je zelo podoben posnetemu ali pa enak, na njem ne vidimo podobe, temveč svetlo točko, intenzivnost te točke je odvisna od tega, koliko je novi predmet podoben prvotnemu. Tu imam vsporednico s prepoznavanjem; kadar opazimo prvotni predmet ali kaj njemu zelo podobnega, se nam »posveti« nekakšna nenadna svetla točka v zavesti, in čim močnejša je ta »točka« tem jasnejše je prepoznavanje.

Zmogljivost

Ena najbolj izrednih lastnosti holograma in človeškega spomina je njuna neznanska zmogljivost. V en kubični centimeter fotografskega holograma lahko spravimo deset miljard enot informacij. Človeški možgani so petnajs tisočkrat tolikšni, proteini, ki jih vsebujejo, pa precej manjši kot srebrna zrnca na fotografskemu filmu. Kapaciteta človeškega spomina pa je najbrž še več tisočkrat večja: shrani lahko najbrž kak  triljon enot informacij. Če bi to vse prepustili spominu, bi bili možgani sposobni zabeležiti na tisoče novih enot informacij na sekundo od rojstva naprej, in v petinsedemdestih letih bi še vedno izrabili le del svojega spominskega potencijala; seveda nekaj te kapacitete zasedajo možganski programi, toda četudi bi zasedli 90% kapacitete, bi je še vedno ostalo dovolj za zapis stotih enot na sekundo; to pa bi bilo najbrž dovolj, da bi si zapomnili večino svojih izkušenj v  življenju.

Avtonomno živčevje je povezano še z enim kontrolnim sistemom v tem telesu: žlezami z notrnjim izločanjem. Te se imenujejo tako zato, ker izločajo svoje produkte naravnost v kri brez posebnega izvodila. Imajo zelo raznovrstne funkcije, vendar predvsem skrbijo za pravilen metabolizem (presnavljanje), za spolni razvoj, za hitro mobilizacijo organizma, rast in še kaj.

Z obema sistemoma kontrole je povezano t.i. somatsko živčevje ali centralni živčni sistem, katerega naloga je predvsem že omenjena zunanja kontrola. Sestavljen je iz živcev (belina), ki so vlaknasti podaljški živčnih celic in teles živčnih celic (sivina). Po funkciji se vlakna delijo na dovodna, ker dovajajo informacijo od neke čutne celice do živčne celice in odvodna ker prenašajo informacijo (živčni impulz) od živčne celice do mišice ali žleze. Sami možgani in hrbtenjača so sestavljeni iz teles živčnih celic in njih vlaken. Predstavljajo dinamičen in izredno kompliciran sistem doslej na najvišjem znanem organizacijskem nivoju v naravi. Dovodna vlakna dajejo možganom informacijo o zunanjem svetu preko čutil (del nosne sluznice, jezik, oči, koža, ušesa) in o situaciji v notranjosti fizičnega telesa preko posebnih čutnic. Čutila so torej naše okno v svet, v vzhodni terminologiji jim pravijo jnanendrias. V možganih se informacija obdeluje na način, ki je danes vejčji del še neznan. (V njih, kot tudi po živčnih vlaknih informacijo prenašajo bioelektrični impulzi, katerih narava in  nastanek sta že do velike mere raziskana).V možganih samih se seveda ne more kompleksna informacija popolnoma sintetizirati in vendar se je mi zavedamo sinteično. Torej se mora med obdelavo v možganih in pojavom v sintetično celoviti obliki v naši zavesti z informacijo še marsikaj zgoditi. Kaj se dogaja z informacijo, ko se le - ta iz razdrobljene oblike v možganih prevede v sintetično obliko v naši zavesti. Eksistira tudi povratni tok informacij, torej od sintetične oblike v naši zavesti do analitične oblike v naših možganih. Pri tem se neka sisntetično doživeta namera prevede v neko kombinacijo bioeletričnih impulzov v možganih. Tu se informacija zopet na kompliciran način obdela, nakar eksistirata dve možnosti:ali se prevede v nek gib preko motoričnih živcev in mišic (gibalom bomo rekli tudi karmendrijas) ali nadžleze. Oba informacijska tokova sta hkratna, namreč, da se lahko zavemo giba in ga lahko pravilno usmerjamo, mora iti stalen informacijski tok o našem početju in o našem okolju k našim zavestim med tem ko neprestano dajemo povelja za gibanje. Seveda ne velja to za t.i. podzavetsne gibe (ti prestavlajo veliko večino našega celotnega gibanja), kjer so gibi biokibernetskega upravljanja samih možganov – pomislimo samo na najpreprostejši tak gib, brezpogojni refleks, ki je že dobro raziskan. Le tega se zavemo, če se ga sploh, šele po njegovi izvršitvi.

No! in kaj pravijo zapiski  Atma Vidje o možganih.

Podaja nam neke splošne značilnosti našega telesa, za poglabljanje našega razumevanja in podkrepitev doslej znanih znanstvestvenih dosežkov. V fizičnem svetu se lahko zavemo in prevedemo v dejanje le tista spoznanja, ki so na določen način preobražena nahajao v možganih kot kompleksno vzdraženje možganskih celic. Pomisliti moramo, da možgani ne prevajajo v fizični svet le čustev, želja, konkretnih misli, temveč lahko tudi abstraktne misli, intuicije in še višje funkcije naše zavesti, se nam nujno porodi vprašanje, kakšna mora biti osnovna značilnost fizične materije (možgani so navsezadnje le neka oblika fizične materije), da ji uspe nekaj takega. Odgovor na to vprašanje pa se ne tiče le možganov temveč fizičnega telesa in celo vsakega organizma na sploh. Fantastične zmožnosti možganov so možne le zaradi izredne, skoraj nezamisljive organiziranosti možganskih celic.

Kaj torej je organiziranost?

Po splošni definiciji, je vspostavljanje specifičnih in relativno stabilnih odnosov med elementi vsakega sistema,kar pomeni omejitev, saj ne more imeti poljuben element poljubnega odnosa z vsemi ostalimi elementi. Nadaljnja značilnost visoke organiziranosti je pojav hierarhičnosti. Več elementov, ki so ponavadi med seboj v posebno tesnem odnosu tvori nek nov kompleksen element višjega reda. Ti se po istem principu lahko zopet združujejo v elemente še višjega reda. Pomembne značilnost organiziranosti, zlasti ko gre za organizme je tudi vzajemnost raznolikosti in integreranosti. Raznolikost pomeni, koliko se elementi sistema med seboj v povprečju razlikujejo in kako širok spekter so s tem sposobni opravljati. Stopnja integreranosti pomeni, v koliki meri so posamezni elementi in cel sistem odvisni od posameznega elementa.

Avtonomno živčevje, imenuje se tako zato ker svoje produkte izločajo naravnost v kri brez posebnega izvodila. Imajo zelo razno vrstne funkcije, skrbijo pa predvsem za pravilen metabolizem (presnavljanje), za spolni razvoj, za hitro mobilizacijo organizma, rast in še kaj.

Somatsko živčevje ali centralni živčni sistem, njegova naloga je že omejena zunanja kontrola. Sestoji se iz živcev (belina), ki so vlaknasti podaljški živčnih celic (sivina). Po funkciji se vlakna delijo na dovodna, ker dovajajo informacijo od neke čutne celice do živčne celice in odvodna, ker prenašajo informacijo-živčni impulz od živčne celice do mišice ali žleze. Sami možgani in hrbtenjača so sestavljeni iz teles živčnih celic in njih vlaken. Predstavljajo dinamičen in izredno kompliciran sistem doslej na najvišjem znanem organizacijskem nivoju v naravi. Dovodna vlakna dovajajo možganom informacijo o zunanjem svetu preko (del nosne sluznice, jezik, oči, koža, ušesa) in o situaciji v notranjosti fizičnega telesa preko posebnih čutnic. Čutila so terej naše okno v svet. V možganih se informacija obdeluje na način, ki je danes večidel še neznan. (V njih, kot tudi po živčnih vlaknih informacijo prenešajo bioelektrični impulzi, katerih narava in nastanek sta že do velike mere raziskana. V možganih samih se seveda ne more kompleksna informacija popolnoma sintetizirati in vendar se jo mi zavedamo sintetično. Torej se mora med obdelavo v možganih in pojavom v sintetično celoviti obliki v naši zavesti z informacijo še marsikaj zgoditi.Kaj se dogaja z informacijo, ko se le ta iz razdrobljene oblike v možganih prevede v sintetično obliko v naši zavesti. Eksistira tudi povratni tok informacij, torej od sintetične oblike v naši zavesti, do analitične oblike v možganih. Pri tem se neka sintetično doživeta namera prevede v neko kombinacijo bioelektričnih impulzov v možganih. Tu se informacija zopet na kompliciran način obdela, nakar eksistirata dve možnosti: ali se prevede v nek gib preko motoričnih živcev in mišic (gibalom bomo rekli tudi karmnedrijas) ali nadžleze.

Oba informacijska tokova sta hkratna, namreč, da se lahko zavemo giba ali ga pravilno usmerjamo, mora iti stalen informacijski tok o našem početju in o našem okolju k našim zavestim medtem ko neprestano dajemo nova povelja za gibanje. Seveda ne velja to za t.i.podzavestne gibe (ti prestavljajo veliko večino našega celotnega gibanja), kjer so gibi posledica biokibernetskega upravljanja samih možganov-pomislimo samo na najpreprostejši tak gib, brezpogojni refleks, ki je že dobro raziskan. Le tega se zavemo, če se ga sploh, šele po njegovi izvršitvi.