Delitev na dobro in slabo ne prinese rešitve. Je sicer prikladno in v zgodovini človeštva se je večkrat komu zdelo morda celo praktično, toda ni resnično.

Če nacizmu damo ime brezsrčnost, potem hitro ugotovimo, da ga morda imamo doma, pri sebi.

Globoko sem prepričan, da nas le groza pred lastno brezčutnostjo in zavest o tem, kaj (nam) ta naredi, odreši!

Pri svojih ženskah sem dostikrat prišel v položaj, ko bi moral prevzeti odgovornost za vse, kar jim je kdo storil… Posvojiti bi moral tujo brezčutnost in si ogledati, kaj je ta brezčutnost naredila. Tega nikdar nisem mogel speljati do konca in zato sem ostajal vedno sam, na pol poti. Pa ne da bi se zaradi tega počutil krivega, sploh ne, le gromozansko veličino naloge sem videl, ki se je je Bog ustrašil. Teža tega kamna je prevelika in mnogokrat me je zaradi tega strlo.

Ne glede na vse, sem hvaležen Življenju, ki me je pripeljalo v situacije, v katerih sem lahko videl, kar sem videl. Čutim se dolžnega, da po svojih najboljših močeh Bogu v obraz povem resnico, kot prijatelj prijatelju, da naju je skupaj groza najine brezsrčnosti. Kot bi si podajala neskončno vroč krompir, ki ti prste izžiga do kosti, da ga ne moreš dolgo držati…. Zato ga podaš drugemu, da popihaš opeklino in že te je groza, kaj mora tisti drugi držati zaet in namesto tebe, in vzameš krompir nazaj… On pa tudi enako reagira, čuti. Kot dva zarotnika, ki eden drugemu nudita zavetje, in čakata tretjega, da bo prijel za krompir. Vsaj malo, vsaj za kratek čas.

  PRIKRADEM SE VATE

Ponoči, splazim se ti v sanje, napadem, ko se ne moreš braniti. Mučim te s silovito strastjo in z vztrajnostjo odrinjenega ljubimca, uživam v vseh neskončnih odtenkih lastne brezčutnosti.

Tvoja nemoč še podžiga mojo domišljijo in povečuje mojo maščevalnost. Zdaj, po tolikem času, poznam vsak tvoj korak, še preden ga narediš.

Šepetam ti grozo v male možgane in se naslajam nad nemočjo tvojega Telesa, prepuščenega na milost in nemilost - samo meni. Vse do jutra...

Izsesam te, da si brez moči in brez volje, izžeta za dan, za druge... Tudi zanj te nič ne ostane!

Kmalu se te tudi on naveliča in odide. Še eden v vrsti mnogih, ki so ostali praznih rok.

Zadovoljen sem s sabo. Uživam namreč v vlogi mučitelja v tvojih dolgih nočeh brez sna in polnih more, ko ne moreš zatisniti očesa čakajoč na jutro. Vem, da živiš v upanju, da bo prišel dan, ki te bo odrešil, a še to upanje ti pustim le zato, da spoznaš, kako jalovo je in da te nikamor ne pelje. Pravo jutro zate nikoli ne pride in zate ni odrešitve! Le nov dan, enak kot vsi drugi, siv in utrujen, kakršni so vsi tvoji dnevi.

To je moje maščevanje za tvojo neumno upornost!

Še dotik s čopičem na platno in podpis mojstra nad mojstri torture - tuja bolečina se me ne dotakne!

Tako, moje delo je zdaj opravljeno. Končno sem povsem potešen, zadovoljen s sabo in ponosen na lastno Stvaritev - do naslednjega dneva!

Še nekaj: Tvoj ljubimec… tvoj skriti ljubimec, tisti, ki ga skrivaš pred mano in s katerim kujeta načrte proti meni in ki se ga tako krčevito oklepaš kot edine rešilne bilke v tvojem neskončnem boju z mano…

            s e m    J a z!

Igram se s tabo, razumeš?

Skozi Večnost in vsa stoletja se sprašujem - kdaj se ti končno posveti, da

  n e   m o r e š    z m a g a t i…