Živimo v čudni državi v kateri isti
zakoni za ene veljajo, za druge pa ne,
v kateri so za male prekrške mali
ljudje hudo kaznovani,
za velike prekrške „veliki ljudje“
ne samo, da niso kaznovani,
ampak so celo znova in znova bogato
nagrajevani.
Tokrat bom dal en nasvet našim čudnim
predsedniškim kandidatom naše prečudne dežele.
Svetovni popotnik potuje po svetu in na
popotovanjih naleti na čudne ljudi in seveda posledično temu še
bolj čudne države.
Tako vstopi v neko tako čudno državo
na tropskem področju
in na svoji poti sreča nepregledne
množice ljudi, ki mu gredo naproti in kričijo:
„Evo naš novi predsednik, evo naš
novi predsednik.“
Popotnik previdno pogleda okoli sebe,
če niso vzkliki navdušenja namenjeni
komu drugemu,
ampak ko vidi, da za njim ni nikogar,
mu postane jasno, da so te ovacije
namenjene prav njemu.
Ker je naš popotnik previden in se je
na svojih popotovanjih že srečal s čudnimi situacijami,
jih lepo ogovori, se jim lepo zahvali
za veličasten sprejem in jim na glas pove,
da nima prav nobene želje, da bi
kdajkoli bil njihov predsednik.
Ljudje te čudne države mu z veselimi
obrazi pojasnijo,
da je pri njih pač taka navada,
da prvi tujec, ki pride v deželo po
smrti prejšnjega predsednika
postane naslednji predsednik države
in to se vedno zgodi vsako leto na
točno določen dan že mnoga leta,
ker je to pri njih pač že stoletna
tradicija.
Naš popotnik je previden in vpraša
množico,
kaj se zgodi tem ubogim predsednikom,
da prav vsi umrejo vsako leto na prav
točno določen dan.
Predstavniki množice mu pojasnijo, da
je točno določen predel v njihovi državi,
kjer je na robu neke džungle vedno ogromno
zveri,
kamor odnesejo vsakoletnega predsednika
točno po letu dni
in ga vržejo tem zverem, ki tam že
čakajo in ga lepo raztrgajo in pojedo.
Takšna je pri njih pač navada in
njemu je zdaj usoda namenila enoletno predsdstvo njihove države, mu pojasnijo predstavniki te čudne
države.
Naš popotnik postane žalosten in si
reče,
le zakaj sem bil tako nor, da me je gnalo na to pot,
zakaj nisem raje ostal doma, kjer bi
lahko užival svoj mir,
tako pa mi ostane samo še eno leto
življenja v tej zares čudni deželi,
še bolj čudnih ljudi.
Naš popotnik se sprijazni s situacijo
in jih vpraša, če je že predsednik,
kakšno oblast pravzaprav ima, oziroma
kakšne vrste demokracija vlada pri njih?
Čudni ljudje mu pojasnijo, da je pri
nih absolutna demokracija in da je njemu za leto dni izročena vsa
oblast vključno z zakonodajno, ker je vse to itak samo za eno leto.
Naš popotnik zdaj novi predsednik te
zares čudne tropske države,
takoj ukaže naj ga odvedejo na ta čuden kraj,
kjer divje zveri vsako leto raztrgajo predsednike.
Ko pridejo tja, vidi žalosten prizor,
cela grmada kosti,
pa okoli njih polno levov, tigrov in
hijen.
Vendar naš popotnik ni tako bebav kot
so bili vsi njegovi predhodniki,
zato jih takoj vpraša,
ali bodo res izpolnili vsak njegov ukaz
za to leto, dokler bo on njihov predsednik:
„Seveda“ odgovorijo ljudje, „tako piše v naši ustavi, saj
bo to itak samo za eno leto.“
„Potem pa ukazujem, da takoj
počistite to nesnago,
preženete te zveri od tu in točno na tem
mestu zgradite čudovito predsedniško palačo, s čudovitimi vrtovi
in okoli nje visokim zidom in to v pol leta,
jo napolnite s služinčadjo, stražami,
če ne boste uspeli, pa bodo vsem odgovornim letele glave!“
Čudni ljudje te prečudne države so se
takoj lotili dela,
kajti z novim predsednikom ni bilo
šale,
tako kot s prejšnjimi, ki jim je bilo
vse leto samo do zabave.
Delali so noč in dan in v pol leta je
na tem mestu stala čudovita palača,
s čudovitimi vrtovi, o kaki džungli
ni bilo ne duha ne sluha
in predsenik je mirno vladal tej čudni
državi čudnih ljudi, ustanavljal šole,
učil učitelje vsega kar je znal, da
so tudi oni lahko učili ostale ljudi.
Ljudje niso več umirali od lakote,
vsak je moral početi tisto kar je najbolj znal
in ta čudna dežela čudnih ljudi je
doživljala pravi procvet zadovoljnih ljudi.
Minilo pa je leto in k njemu po tradiciji
pride izbrana delegacija teh prečudnih ljudi,
da ga po protokolu odnesejo na mesto
kjer naj bi ga kot vsako leto raztrgale zveri,
on pa jim reče:
„Kam pa me boste odnesli,
če takega mesta za pokončevanje
predsednikov v tej državi več ni,
na terenu te države smo vso džunglo
spremenili v parke in pregnali vse zveri,
torej kje naj končajo zdaj moje kosti?“
Delagacija je tuhtala in tuhtala in si
ni in ni mogla kaj pametnega izmisliti,
zato so ga na koncu prosili in mu
predlagali,
naj še naprej ostane predsednik
njihove čudne države čudnih ljudi
in naš popotnik je prošnjo sprejel,
kajti spoznal je, da bo tako še
najbolje izpolnil svoje zemeljsko poslanstvo.
Zdaj, če imaš vsaj malo modrosti,
lahko ne glede na to, ali si,
ali nisi predsedniški kandidat
ugotoviš,
da si vseeno predsednik te čudne
države teh čudnih ljudi pravzaprav sam ti,
tvoje leto predsednikovanja pa je kar
tvoje življenje,
tvoje vsakodnevne odločitve, pa so
tiste,
ki ti določajo, kje se bo tvoje
življenje po smrti končalo,
na smetišču zveri, ali v kraljevi
palači.
Tvoja džungla če kje je, je samo zmeda v
tvoji glavi.
In kdo ali kaj so te zveri, ki te
pokončujejo in te bodo morda pokončale na smetišču zveri?
Tvoja neiskrenost do sebe in drugih
ljudi, tvoje laži sebi in drugim,
tvoje koristoljubno služenje drugim,
da bi tudi ti kaj od tega imel,
tvoja jeza, sovraštvo do vseh tistih,
ki ne mislijo točno tako kot ti,
skratka vsa tvoja premila ti negativna
čustvovanja.....
To so tvoje zveri, ki te čakajo na
smetišču onostranstva,
zato dragi prijatelj, kdorkoli že si
in karkoli že želiš postati,
reši se svojih laži, reši se svoje
podkupljivosti,
reši se svojih dolgov za katere te
drugi držijo,
reši se svojih strahov biti to kar si,
kajti brez tega nikoli ne boš mogel
izpolniti svojega poslanstva,,
ampak boš ostal suženj svojih strahov
na smetišču zveri.....
Predsedniški kandidati se močno
trudijo ugajati tistim ljudem,
ki stojijo za njimi in ravno to je
tisto, kar jih že vnaprej peha na smetišče zveri,
kot jih je pred njimi že toliko njih.
Prihajamo v zlato vodnarjevo dobo
in predsedniški kandidati, pa tudi ti,
če si brez čiste vesti in časti,
si s tem nakopavaš zgolj in samo svoje
lastno trpljenje in skrbi.
Naj ti iz ust ne smrdijo sladke besede
vsem všečnih laži,
ampak naj ti iz ust prihajajo dišave
resnice, četudi to koga boli,
kajti resnica srca vedno diši in bolj jo boš častil,
bolj te ta resnica osvobodi
in morda boš nekoč celo postal
bojevnik luči.
Stojan Svet
raziskovalec neumrljivega v sebi
