Mladoporočenca se preselita v hišo moževe matere in sledi razgovor med taščo in snaho:
Tašča pravi, da v njeni hiši obstajajo določena pravila,
katerih se morajo držati prav vsi v njeni hiši.

Ko ona vstane približno ob desetih,
gre za kako uro ali več v kopalnico,
seveda je takrat nihče ne sme tam motiti,
ko pa pride ven, se morajo prav vsi ravnati po njeni pričeski.

Če ima lase počesane na levo stran pomeni,
da je hudo slabe volje in nihče z njo ne sme spregovoriti niti besede,
če ima lase počesane na desno stran je malo boljše volje
dovoljeno jo je vprašati samo najnujnejša vprašanja,
če ima prečko po sredini to pomeni,
da je dobre volje in vsak lahko z njo mirno komunicira.

Snaha jo posluša in ji pravi:
"Jaz vstanem približno ob dvanajstih na brzino ruknem dva dolga šluka tamočnega šnopsa,
potlej se mi pa itak do konca vsakega dneva totalno jebe kako je kdo v tej hiši, ali kjerkoli drugje počesan."

Približujejo se predsedniške volitve in zbirajo se kandidati.

Seveda se zbirajo tudi komentarji o tem kaj vse bi naj predsednik slovenske države moral znati.

Pričujoči članek je odgovor na članek Miča Mrkaiča v Financah: Mučenje kandidatov

Vprašanja priznanega ekonomista za predsedniške kandidate
so po meni približno toliko pomembna,
kot je za zgoraj omenjeno snaho taščina frizura.

Naj malo pojasnim zakaj.

Prvo kot prvo.
Ne moreš postati nekaj, kar nisi bil že do sedaj.

Človek, ki ve da je predsednik bo to tudi tedaj, če te funkcije ne bo opravljal,

Oziroma človek, ki je sicer opravljal službo predsednika,
vendar je ni opravljal z vsem srcem in za dobrobit prav vseh ljudi
je vedno bil in bo zgolj in samo uslužbenec vladajoče oligarhije.

Predseniki držav v svetu so običajno lutke oblastnih oligarhičnih garnitur
in nič drugače ni bilo in je tudi pri nas.

V starih časih dobe resnice (satjuge) so bili vodje držav
lahko le najmodrejši in najplemetijši ljudje,
ljudje katerim je bila resnicoljubnost in iskrenost najvišja vrlina,
tistim takratnim ljudem, katerim pa je bila vrlina le lažnivost in nepoštenje
so pod sekirami in meči padale njihove glave.

Poglejmo danes samo predsednika ekonomsko najmočnejše države ZDA Georga Busha.
Ta predsednik se je že velikokrat osmešil s svojim neznanjem,
ki ne dosega niti povprečnega srednješolskega znanja,
vendar je ta človek še vedno predsednik ekonomsko najmočnejše države.

Ta predsednik se je že velikorat ujel v lažeh, vendar se zaradi tega ne sekira in je še vedno predsednik najmočnejše ekonomske države.

Ta predsednik je eden najmanj priljubljenih predsednikov ZDA,
saj ga podpira manj kot 30% prebivalcev,
pa je še vedno predsednik ekonomsko najmočnejše države.

Kako je to sploh možno?

O predsednikih držav ne odločajo več volilci držav,
ampak oligarhi, ki postavljajo za predsednike lutke njihovih interesov.

Volilno zakonodajo vedno spreminjajo tako, da se volitve izidejo v njihovo korist.

Če je predsednik ekonomsko najmočnejše države pravi znanstveni analfabet,
zakaj bi moral biti predsednik neke evropske žepne države ekonomist in matematik?

Pri nas je predsedniške kandidate nastavljal CK partije, oziroma kontinuitetniki partijskega tranzicijskega klana in tako je seveda tudi še danes,
ko imajo bivši partijci večino slovenskega kapitala v svojih rokah.

Doslej smo imeli na predsedniškem položaju dva uslužbenca partije: Milana Kučana in Janeza Drnovška.
Oba sta bila predvsem predsednika tistih naših državljanov,
ki so od njiju imeli kako materialno korist,
to pa so bili predvsem vsi bivši člani partije in njeni simpatizerji.

Dejstvo, da je Janez Drnovšek ekonomist, ga ne dela prav nič sposobnejšega od Milana Kučana, ki je pravnik. Oba sta bila v službi tranzicije in kontinuitete.

Kdo bo torej bodoči predsednik slovenske države?

To bo vsekakor kandidat, ki ima podporo kontinuitetnega tranzicijskega partijskega klana,
lutka partijskega lutkovnega gledališča, ki bo plesala tako,
kot mu bodo igrali njegovi najemodajalci.

Nekateri ljudje kot papige ponavljajo, da imamo takega predsednika, kakršnega si zaslužimo.

To vsekakor ne drži, imamo takega predsednika, kakršnega nam določa in medijsko vsiljuje oblastna garnitura,
seveda tudi z volilno zakonodajo, za katero sem že rekel,
da je lepo prirejena tako, da ustreza prav njihovim kandidatom.

Ne vem koliko na izid volitev lahko vpliva RVK (republiška volilna komiija)
ampak vsi člani v njej so zaslužni partijski borci za svobodo slovenskega naroda.
Sicer je račusko sodišče odkrilo nepravilnosti, ki so se pred leti dogajale v tej komisiji,
(zaradi izplačevanja honorarjev njenim članom za predavanja, ki jih ni bilo),
ampak kljub kazenski ovadbi Kosove antikorupcijske komisije,
so dosjeji lepo obležali v predalih tožilstva in verjetno lepo čakajo na zastaranje.

Sam sem bil včasih profesionalni trobentač in zame je bilo igranje trobente najpomembnejša stvar.
Seveda bi tudi jaz lahko rekel, tako kot Mrkaič za matematiko, da kdor ne zna zaigrati na trobento vsaj državne himne,
ne more biti uspešen predsednik te države in je v vsakem orkestru totalen bebec, vendar tega seveda nisem nikoli storil in rekel,
čeprav priznam, da sem se vedno precej naslajal,
ko sem prijateljem in znancem dajal trobento,
ki so jo skušali napihovati kot balon
in iz nje niso spravili ven niti enega samega navadnega prdenja,
kaj šele kakih milozvočnih zvokov,
da o kakem igranju državne himne niti ne govorim.

Mogoče že slutiš kam pes mojega pisanja taco moli, mogoče pa tudi ne,
ni važno,
ampak mi vsi državljani te slovenske države smo lahko orkester,
ki kar naprej fuša in gre drug drugemu hudo na živce,
ki drug drugega stalno prepričuje,
da je prav sposobnost igranja njegovega inštrumenta
tista najpomebnejša in odločujoča stvar na tem preljubem svetu,
(kar se pri nas že dalj časa dogaja,
trenutno so najpopularnejši tisti, ki znajo insajdersko igrati na delnice in izigravati male delničarje)

lahko pa ta orkester igra tudi ubrano in harmonično,
seveda pod vodstvom dobrega in sposobnega dirigenta.

Dober predsednik države je lahko le tisti dirigent,
ki zna prisluhniti srcem ljudi,
njihovim osnovnim potrebam,
ki si zna prizadevati za boljše življenje vseh ljudi
in ne samo nekaj oligarhičnim posameznikom.

Dober predsednik je lahko le tisti predsednik,
katerega besede lahko sežejo do src vseh ljudi.

Dober predsenik je lahko le tisti predsednik, ki ima dobro razvito intuicijo,
kaj storiti in na koga se obrniti v določenem trenutku igranja tega orkestra.

Dober predsednik je lahko le tisti človek, ki se zaveda, da ni nič manj od kogarkoli drugega,
seveda pa tudi nič več,
ki vsakega človeka jemlje kot sebi enakega.

Ali ti vidiš kje kakega takega človeka na obzorju?

Če ne, se poglej v ogledalo in kandidiraj.

Stojan Svet
razislovalec neumrljivega v sebi