V Sloveniji imamo dve parlamentarni „kvazi“ partiji:
„kvazi“ levo parlamentarno partijo in „kvazi“ desno parlamentarno partijo.
Bolj ko se člani obeh „kvazi“ parlamentarnih partij trudijo, da ne bi izgledali kot partijci,
bolj nam njihovim volilcem prav tak vtis dajejo.
Kaj je za današnje levo-desne „kvazi“ partijce značilno?:
Da se prav vsi hudo radi stiskajo pri vladnem koritu,
ko pa njihovega partijskega človeka potrebnega njihove podpore in pomoči stisne kaka nesreča,
ga pa lepo v miru pustijo na cedilu.
Poglejmo dva primera:
Najprej levi primer.
Gospod Šinkovec iz Ambrusa je kandidiral za župana na listi združeno-listnih socialnih demokratov. Ker je branil svojo lastnino pred nasilniško združbo Strojanovih, jo je dobil s kolom po glavi in končal v komi z zlomljeno lobanjo v kliničnem centru.
Sledila je vstaja vaščanov, ki jim je bilo dolgoletnega nekaznovanega nasilja Strojanove združbe nad njimi že vrh glave dovolj,
združeno-listni partijci socialnih demokratov in LDS pa so združno podprli kriminalno združbo Strojanovih, prav tistih, ki je sodelovala pri napadu in s kolom lopnila njihovega dolgoletnega zvestega člana.
O kaki javni besedi podpore predstavnikov SD njihovemu dolgoletnemu partijskemu tovarišu Šinkovcu, ki je v komi ležal v bolnici, pa ni bilo z njihove strani v medijih ne duha ne sluha. Seveda imata partijski SD in LDS takih primerov, ko sta stranki pustili na cedilu svoje zveste pristaše še precej.
Poglejmo zdaj še primer z desne.
Slovenski javnosti je dobro znan primer Iva Hvalice član SDS, ki je v parlamentu udrihal čez nečednosti in partijske afere levih partijcev od katerih je najbolj znana korupcijsko-klientelistična afera HIT.
Prav Ivo Hvalica je bil eden tistih najzaslužnejših članov stranke, ki je v parlamentarni borbi proti korupciji in klientelizmu pripomogla k vzponu partijske stranke SDS.
Pač podedovano partijsko-cerkveno levo-desno koritarstvo še vedno slabo in vedno slabše prenaša tovariško bratstvo iz katerega vsi izhajajo in na katerega se oni tako radi sklicujejo.
Že nekaj časa se odvija konflikt med dvema partijcema obema Janezoma, enim s funkcijo predsednika vlade in drugim s funkcijo predsednika države.
Poglejva nekaj značilnosti, ki ju druži.
Janez Drnovšek se je v svojih državniških funkcijah vedno in kar preveč trudil biti vsem ustrežljiv, Janez Janša pa je človek, ki ima vedno rad, da mu je ustreženo.
Janez Drnovšek je vrgel leta 1994 Janeza Janšo iz vlade.
Glede na to, da je Janez Janša po pisanju medijev maščevalen in zamerljiv,
pa vse tako kaže, da bi se Drnovšku zdaj rad kakorkoli že oddolžil.
Njuno ravnanje pa je daleč od njune državniške prisege,
ki sta jo ob izvolitvi dala v parlamentu in slovenskim državljanom,
da se bosta v svojem državniškem delovanju trudila ne za svojo, ampak za dobrobit Slovenije in njenih državljanov.
Kakšna je dobrobit njunega medosebnega zdraharstva za Slovenijo pa vesta le onadva.
Kar se mene tiče v njunem zdraharstvu ne vidim prav nobene dobrobiti za Slovenijo.
Oba sta po pisanju medijev obremenjena s preteklimi tranzicijskimi posli, katerih legalnost in legitimnost je vprašljiva.
V zadnjem času se dajeta okoli guvernerskega položaja BS.
V medijih je bilo veliko napisanega in izrečenega o sposobnosti raznih kandidatov.
Že nekajkrat sem napisal, pa naj še enkrat:
Če si še ne vem kakšen strokovnjak za karkoli,
se tvoja sposobnost pri tvoji poštenosti začne in pri tvoji nepoštenosti že tudi konča.
Tvoja nepoštena dejanja ti zakodirajo tvojo sposobnost na nulo,
ti v tvoji podzavesti zacementirajo vso tisto tvojo najglobljo pozitivno energijo in za prihodnost kakršnokoli že tvojo prihodnjo vizijo.
In ne samo to, s svojimi nepoštenimi dejanji kar naprej zgubljaš svoj notranji mir in svoj obstanek.
Tvoje sicer lahko pametne zapisane, ali izrečene besede pa nimajo absolutno nikakršne teže,
saj z njimi še samega sebe ne moreš prepričati, kako bi z njimi lahko prepričal šele koga drugega.
V nekem komentarju na Financah sem napisal, da je Partija v bistvu Opus Dei.
Naj pojasnim zakaj.
In Jezus in Marx sta učila vrednote bratstva, enotnosti, svobode, ljubezni in miru.
Oba sta učila in dajala prioriteto nematerialnemu bogastvu (Jezus: ne nabirajte si bogastva na Zemlji...
Marx: Ne določa zavest ljudi njihove biti, ampak njihova družbena bit določa njihovo zavest...)
Torej le ta višja občutena vsem skupna zavest imenovana tudi Bog za njiju daje pravi smisel človekovemu življenju.
Seveda sta imela in imata glede tega oba povsem prav, ker je res tako.
Danes si in predstavniki RKC in predstavniki Partije nabirajo neverjetna bogastva, nimajo pa nobene vizije kam ta denar dati, kljub temu, da se vsak še predobro zaveda, da prav ničesar ne more odnesti na oni svet.
RKC samo okoli 10% pridobljenega denarja namenja za Karitas, oblastni Partijci pa seveda še veliko manj, revščina ljudi v Sloveniji pa vsebolj narašča in se vsebolj poglablja.
Ob prehodu iz tega v oni svet, pa se vsakemu človeku zastavlja eno samo vprašanje:
„Kaj dobrega si storil za sočloveka?“
Samo tvoj odgovor odloča o tvoji nadaljnji usodi, ker kar si sejal to boš tudi žel tam.
O tem pišejo premnoge svete knjige.
Večja imaš Zemeljska bogastva, bolj si odvisen od njih, težji ti bo prehod na oni svet,
tako je vedno bilo, tako je in tako vedno tudi bo,
pa neglede na dejstvo, ali v to verjameš, ali pa ne.
Ko ti zazvoni telefon skočiš in se odzoveš na klic,
v tvojem srcu pa ti telefon kar naprej zvoni, ti pa stalno ignoriraš ta klic in nikoli nimaš časa, da bi se mu res odzval.
Zato pač si tako daleč od sebe, kolikor daleč od sebe si pač si.
Ni ga bogastva, kot so notranja bogastva srca,
bogastva, ki jih boš lahko odnesel tudi na oni svet.
Kdor se ne obrača stalno v svojo milo mu notranjost,
seveda ne more spoznati niti svojo notranjo svetost,
niti ne ta svoj neumrljivi energetski božanski del sebe,
niti ne more spoznati svojega pravega tuzemskega poslanstva,
pa čeprav je bodisi sam predsednik kake vlade,
ali pa kralj, ali predsednik kake države.
Brez iskrenosti, poštenosti, resnicoljubnosti do samega sebe in s tem tudi do drugih, pa je vsakomur zaprta ta notranja pot.
Oba Svetova in zunanji in notranji sta popolna, samo da je notranji mnogo manj odvisen od zunanjega, zunanji se pa brez notranjega lahko spreminja samo v tvoj kaos.
Tako je vedno bilo, tako je in tako tudi vedno bo.
Stojči Stojan Svet
raziskovalec neumrljivega v sebi
