V nedeljo je bil po dolgem času tako topel dan, da sem se prvič po nekaj mesecih odpravil sam na sprehod. Bilo je lepo sončno popoldne, ki si ga nisem pustil pokvariti, kljub izrazito trem neprijetnim nevšečnostim, ki jih bom opisal v nadaljevanju.
Kam je izginilo veselje in nasmeh z obrazov ljudi? Mimoidoči zamorjeno zrejo v tla, če pa sem že ujel njihov pogled, pa so me gledali kot bi prišel iz lune. Dobil sem občutek, da so ljudje v svojem nezadovoljstvu ali stiski postali kar nekako popadljivi in agresivni.
Ko sem se vračal po Trubarjevi cesti se iza mojega hrbta pripeljeta gospa in gospod na kolesih. "Glej ga, kar celo cesto zaseda, to bi jaz prepovedal!", je dejal moški na kolesu. Ženička mu je dejala: "Ja kje naj se pa pelje, če po pločniku ne gre, pa saj to je bolj za pešce, ah daj no mir?". Še kar nekaj časa me je gledal čudaško nazaj in, če bi bil pred njim ob cesti res kakšen kandelaber, bi se z veliko gotovostjo zaletel vanj. In po njegovem ravnanju sodeč mu ne bi prav nič škodilo.
Pri mrtvaškem mostu pa je neki moški parkiral avto in malo sem ter ter tja motal lego avtomobila in, ko sem šel mimo je dejal na glas, ko sta izstopila dejal sovozniku: "jao kako me nervira ova pederčina na kolicima!". Seveda sem šel mimo in nisem reagiral, opazka bi pa me pred nekaj leti iritirala in vprašanje je kako bi se končal besedni dvoboj, v fizičnem smislu zame prav gotovo ne dobro razen.
Na Zaloški cesti pa je nek možakar zaparkiral mimohod po pločniku s kombijem. Pri strani sem videl, da je zlagal v skladišče neke zaboje pijače in, ko me je opazil je dejal: "samo malo gospod takoj bom, če ste toliko prijazni, da počakate?". Odvrnil sem mu, da ni problema in sem si mislil ah končno en prijazen človek. Toda, ko je umaknil kombi se je pred menoj naekrat znašel
mali kužek s svojim gospodarjem, ki je najprej nahrulil psa, potem se je pa drl še za mano, da naj drugič gledam kje se vozim.
Pozabil sem še, da, ko sem odhajal v mesto, je bila cesta pri onkološkem inštitutu pregrajena z nekimi vrvmi, ki so mi onemogočale prehod in naključno mimoidoči so mi prijazno pomagali privzdvigniti vrvi, da sem šel lahko mimo.
Končni izkupiček nedeljeskega sprehoda oz. tekme med nestrpnimi in strpnimi je bil 3:2 v korist nestrpnih. Razmišljal sem, da bolj, ko sem miroljuben in nezainteresiran za stopnjevanje problema, ki ga nekdo sproži iz pozicije nestrpnosti, bolj dobijo ljudje nek pogum, da te še dodatno tunkajo ali tlačijo, ker nisi takšen kot večina drugih.
Rezultat dvoboja mi govori in mi še vedno daje upanje ter vero v dobre in častne ljudi je pa dejstvo, da se nestrpnost v majhni deželi velike diskriminacije stopnjuje in to zelo naglo.
Čedalje več je nasilja, umorov, ropov, čeprav se cela kao "demokratična" družba po mnenju naših politikov in strokovnjakov učinkovito bori proti temu modernemu zlu in za to potroši velike denarce. Za otroke pobite družine pa zasledim v medijih sporočilo: "pristojne službe oz. CSD se trudi otrokoma pomagati s svetovanjem?????????". A bosta nesrečna otroka živela od svetovanja lepo vas prosim?
Prav cinično bo, da bodo policisti dobili nalogo preganjati kadilce in bodo prisiljeni po službeni nalogi pisali prekrške, da si bodo na račun obubožanega sloja ljudi zbrali dovolj sredstev za itak mizerne tudi njihove plače. Kakšen jeznoriti kadilec bo nestrpno odreagiral in predstavljajte si naslov v rumenem tisku "policist v samoobrambi ustrelil jeznega kadilca, ki je izvlekel iz jakne neznani predmet?????????".
Pred dnevi sem si prebral preambulo in Ustavo SFRJ iz leta 1974. Tisto je bila kljub vsemu kričanju desnice o komunizmu in ne vem še o čemu dosti bolj demokratična, socialna in pravna država kot pa današnja RS. Prihajamo v dosti hujše (E)no(U)mje, ki smo ga bili deležni kdajkoli v naši zgodovini.
In prav zaradi tega sem vrnil sliko maršala Tita na steno.
Rafael Zupančič Raf
Smrt fašizmu - svoboda narodu.
