Mogoče poznaš kakega od starih vicev o zlati ribici,

tebi in sebi, (saj nisem v mišljenju dosti drugačen od tebe),

sem namenil sledeči vic o zlati ribici in njenem izpolnjevanju želja.

V Afriki v puščavskem okolju je živel reven črnec, ki mu je uspelo priti celo do Nila.

Ker je bil lačen in je našel na obali ribiško opremo se je odločil, da ujame kako ribo in si poteši lakoto.

Čim je vrgel trnek v vodo je že takoj ujel zlato ribico in kar ni mogel verjeti,

ko je ribica spregovorila v njegovem maternem jeziku

in mu obljublja izpolnitev treh želja, če jo izpusti.

„ Prav reče črnec,

prva želja mi je, da bi bil bel,

druga želja mi je, da ne bi nikoli več bil žejen

in tretja, da bi lahko gledal ženske ves čas v mednožja“

Zalata ribica tudi reče: „Prav“ in ko jo črnec spusti,

se ubogi črnec spremeni v straniščno školjko na ženskem stranišču.

Ta ženska špranja med njenima nogama

je še posebej za nas moške tako mistična

in za marsikoga od nas tudi pogubna,

saj se je marsikateri moški pripravljeni zaradi nje odpovedati svobodi,

trpeti ponižanja svoje ženske in zaradi njene špranje včasih žrtvovati tudi svoje življenje.

Eden mojih znancev se je ubil samo zato,

ker ga je njegova ženička varala z drugim moškim,

ker je svojo mednožno špranjo ponujala drugemu moškemu.

Kako bizarno.

Ubogi revež si ni znal predstavljati življenja s kako drugo žensko

in se je kar obesil na podstrešju svoje hiše.

Mi vsi smo skozi to žensko mednožno špranjo pogledali v ta svet in zadihali svoj prvi vdih.

Zaradi te ženske špranje je v zgodovini prihajalo celo do vojn med kraljestvi in narodi.

Zgornji vic ima svojo dobro poanto,

ker ta črnec je lahko prav vsak od nas moških,

kajti naša zlata ribica,

ki nam izpolnjuje naše želje ali pa ne,

je naš razum in tisto o čemer kar naprej razmišljamo.

Naš razum je tisti, ki nas v željah zavaja,

naš razum je tisti, ki nas ob neizpolnitvi želja graja,

in naš razum je tisti, ki nas v končni fazi postavi v vlogo žrtve,

skratka razum je tisti, ki nam največkrat povzroča lastno trpljenje.

Zato je nekdo pred mnogimi leti dejal:

„ Blagor ubogim na umu, kajti njih je nebeško kraljestvo“

Kajti sreča se nahaja v tvojem duhu,

tvoj duh, pa ni daleč od tvojega diha,

nasprotno, je celo nič drugega kot tvoj poglobljen dih.

Tvoj poglobljen dih pa ti lahko odpre vrata tvojega srca,

kajti odprta vrata tvojega srca znajo biti zate tudi tvoja nebesa,

tam se skriva tvoj kralj ali kraljica tvojega notranjega vesolja.

Zato prijatelj in prijateljica ne glej v partnerju na mednožno bogastvo,

glej raje na njegovo, ali njeno prijaznost,

glej raje v njegove ali njene oči,

kajti tam so ogledala njegove, ali njene duše....

Kajti če se bova preveč ukvarjala z ženskimi mednožji,

se nama lahko zgodi,

da naju bo zlata ribica najinega razuma zapeljala,

kot ubogega črnca iz zgornjega vica ;)

Stojan Svet

raziskovalec neumrljivega v sebi