Torej ali si svoboden in zakaj ne?

Ali se znaš in upaš biti to kar si,

se izražati, ne iz zdresiranega razuma,

ampak iz svojega srca, skratka iz tega kar čutiš iz sebe, da si,

ali pa se moraš kar naprej pretvarjati

in se moraš kar naprej truditi igrati vloge všečnosti svojim staršem,

svojim otrokom, ženi, ljubici, sodelavcem, nadrejenim, župniku itd?

Ni ga svetega spisa, ki ne bi govoril in pisal tudi o tvoji svobodi.

O tem govorijo in pišejo zate že mojstri med Indijanci v severni Ameriki,

o tem govorita in pišeta zate Lao Ce in Konfucij med Kitajci

o tem govorijo zate že Rama, Krišna pa seveda Buda med Indijci,

pa seveda Mohamed med Arabci

in seveda še mnogi in premnogi mojstri za katerih imena je tule premalo prostora,

in seveda o tem govori in piše tudi Jezus in njegovi učenci.

Kaj je tvoja svoboda?

Je to tvoje stanje, ko nisi v lasti nekoga?

Je to tvoje stanje, ko nisi v vojni ne z drugimi ne sam s sabo?

Je to tvoje stanje v katerem se lahko odločaš po svoji volji?

Je to tvoje stanje mišljenja kateremu ne postavljaš nobenih omejitev ali mej?

Je to stanje tvojega duha, ali spoznanja tvojega srca po katerem se ravnaš?

Vse to je tvoja svoboda, vendar brez izkustva tega zadnjega odgovora,

nikoli ne boš začutil znotraj sebe tisto pravo svobodo blaženosti,

tisto svobodo, ki seveda ni od tega sveta,

tisto svobodo, ki te bo spremljala,

ko boš zapustil svoje milo ti ljubljeno telo.

Kar nekaj katoliškh duš me je že obsodilo na raznih forumih, da v svojih pisanjih učim krivo vero, da o evangelijih iz SP nimam pojma, da ne bi smel v svojih pisanjih jemati iz SP samo posameznih fragmentov, ampak bi nanj moral gledati kot na celoto.
Posebej goreč med nekimi forumaškimi komentatorji je bil nek duhovnik,
kateremu sem predlagal, naj mi organizira kako predavanje na teološki fakulteti,
potem je pa ta človek lepo utihnil in se ni več javljal.

Seveda je bilo na raznih forumih tudi nekaj groženj,
kako bi me bilo treba zaradi mojih pisanj o moji krivi veri usmerjeni proti RKC
in seveda mojemu pisanju usmerjenemu proti veri naše tovariške oligarhne partitokracije eliminirati.

Bila so tudi žaljenja, pljuvanja, podtikanja, brisanja mojih komentarjev
in končno celo onemogočen dostop do nekaj forumov na katerih sem sodeloval,
ampak toliko ljudi kolikor me danes bere me ni bralo še nikoli doslej.
Moje notranje zadovoljstvo pa raste kar naprej in naprej
in ko bom umrl, se bo sigurno našel kje kak človek,
ki bo kje napisal, da sem bil veliki človek,
ki je veliko prispeval k razvoju in razumevanju duha.

V zgodovini je bilo vedno tako, da so mrtvi svetniki še najboljši svetniki,
živih pa se je treba čimrej na karšenkoli način znebiti.

V zgodovini so religijske in oblastne združbe vedno preganjale in

pobijale vse tiste, ki so se v sebi počutili toliko svobodne,

da se niso bali ljudem povedati tiste svoje najgloblje resnice,

da se njihova osvoboditev nahaja znotraj njih samih

in to že samo s tem, če si ljudje upajo biti v sebi to kar so,

kriminalne oblastne združbe so preganjale vse od Sokrata, Zaratustre, do Jezusa,

njegove učence in še vedno preganjajo premnoge ljudi vse do današnjih dni
in to vse samo iz svojega strahu,

ker se ti ljudje hudo bojijo za svoj oblast, ki jo bodo itak izgubili,

hudo se bojijo izgubiti svoje imetje, ki ga bodo itak izgubili,

bojijo se biti to kar so,

zato taki "ludije" kar naprej drugim ljudem težijo in jih ustrahujejo,

da bi z njimi lahko lažje manipulirali

in si s tem pripravljali lepšo pot v svoj pekel.

Pri tvojih argumentih se tvoja resnica in svoboda začne

in pri tvojih neargumentih se tvoja resnica in svoboda žal že tudi konča.

Bolj se približuješ in služiš svoji absolutni občuteni resnici,

bolj si v sebi izpolnjen, zadovoljen in svoboden

bolj pa se držiš in služiš svojim lažem in lažem drugih,

bolj si znotraj sebe nemiren, nezadovoljen, prazen

in seveda s tem nesvoboden.

Vsi poznamo pravljico o cesarjevih oblačilih,

ko se ljudje niso upali cesarju povedati resnice, da je gol,

to resnico je napovedal kralju šele neki otrok,

ki se še ni znal hliniti in pretvarjati.

Ta pravljica o cesarjevih oblačilih se kar naprej in vedno bolj in bolj ponavlja in v RKC,

kakor se ta pravljica o cesarjevih oblačilih,

vedno bolj in bolj ponavlja tudi v naši oblastni partijsko kleptokratski oligarhiji.

Ta pravljica o cesarjih oblačilih pa se dogaja tudi tebi in vsakemu izmed nas,

kadar sledimo svojim lažem in lažem drugih ljudi,

ne pa najprej svoji resnici in resnici svojih argumentov.

Kakor je resnica tvoje duše, tvoja prelepa notranja obleka osvobajanja in svobode,

tako sta tvoje pretvarjanje in laž tvoja najgrša golota, pa ne tvojega telesa,

ampak ujetosti v viruse programov tvojega razuma.

To in tak je zakon vesolja, vedno bil, je in vedno tudi bo.

Če misliš,da s tem ko si ateist nisi pod vplivom zakonitosti SP, naj ti povem, da se hudo motiš.

Zato vzemiva primer tvoje svobode kar iz SP (svetega pisma) Nove Zaveze,

ki je najini kulturi in najinim podedovanim mentalnim vzorcem še najbližje.

Pavel v pismu Koričanom 2Kor3,17 pravi:

Gospod je namreč Duh, kjer pa je Gospodov Duh, tam je svoboda.

***image5***Če ti nisi teleban, se globoko v sebi lahko še kako zavedaš,

da tvoj dih ne more biti daleč od tvojega duha

da tvoj duh ne more biti daleč od tvoje svobode,

jaz pa ti dodajam,

da tvoja svoboda ne more biti daleč od tvojega notranjega miru,

da tvoja svoboda ne more biti daleč od tvoje ljubezni,

da tvoja svoboda ne more biti daleč od tvoje notranje luči,

ki jo seveda lahko vidiš v sebi z zaprtimi očmi in v popolni tem i,

in če je ne, jo boš videl ko boš zapustil svoje telo.

Skratka razumi, da je stanje tvojega duha v školjki tvojega telesa

samo odraz vse tvoje nesvobode, ali pa vse tvoje notranje svobode.

Vsako seme ima v sebi kodiran zapis v kaj mora zrasti

in isti kodiran zapis je tudi v tebi, pa ne v tvoji glavi, ampak v tvojem srcu.

Majhno seme jabolka si ne more pomagati, da ne bi zraslo v jablano, ki bo dajalo na tisoče in tisoče jabolk ljudem pticam in vsem ostalim živalim in bakterijam,

ti pa si s svojim zdresiranim umom in njegovimi mentalnimi virusi, s svojimi negativnimi čustvovanji, z zbirko vseh svojih strahov še kako lahko pomagaš, da ne postaneš to kar si,
ampak postaneš samo invalid tega, kar naj bi bil,
invalid luči, ki naj bi svetila v temi.

Kopičenje tvoje notranje nesvobode se vedno konča v bolezni

lahko pa se konča tudi v tvoji norosti, pa tudi v tvoji smrti,

kopičenje tvoje notranje svobode

pa se lahko konča tudi v občutku tvoje blaženosti.

Torej sledi zate vprašanje:

Ali je tvoj duh res svoboden in zakaj za milega Boga ni?

Ali drugače rečeno, zakaj znotraj sebe ne doživljaš blažene svobode?

V prejšnjem mojem članku z naslovom: Razdresiraj si svoj um,
si lahko že spoznal, da si sam na tem planetu samo še ena od milijardnih žrtev dresure svojih staršev, družbe, kulture in religije v kateri živiš,
pa naj bo ta religija bodisi katoliška, ali pa komunistična religija,
ali kakršnakoli drugačna religija že.

Danes pa boš spoznal še nekaj več.

Tisto kar te določa je poleg tvojega podedovanega zdresiranaga sistema verjetja in verovanja tudi tvoj mili ti notranji obtoževalec in tvoja mili ti notranji obtoženec tvojih preteklih in sedanjih zdresiranih verjetij in verovanj,

ki ti ob vedno ponavljajočih se točno določenih situacijah

znova in znova porajajo vsemogoče notranje strahove, občutke krivde, trpljenja in nemoči.

Vzemiva en preprost primer po vzoru starega ljudskega pregovora;

Bog vse vidi, Bog vse ve, greh se delati ne sme.

Reciva, da si hipotetično goreč katolik, po katoliški veri pa veš,

da je seks pred sklenitvijo zakonske zveze zate hud greh.

Ker nisi poročen, hormoni pa te hudo dajejo in ker veš da sosedova Micka vsakemu rada da, se ne moreš upreti njenim čarom in se z njo ob prvi priliki poseksaš.

Seveda te je pri tem hudo strah, da te je kdo videl in bo to novico naprej zblebetal,

saj ti je dobro ime med znanci, sosedi in prijatelji zate zelo pomembno.

Tvoj notranji obtoževalec pa je zate hud razsodnik in te po tem dejanju lepo obtoži, preganja te slaba vest, sam pred sabo se počutiš grešnika,

zato znotraj sebe hudo trpiš.

Skratka sebe vidiš kot nekoga, ki hudo potrebuje duhovne nege

in pri domačem župniku čimprejšnjo spoved.

Ko se pri župniku spoveš, zmoliš nekaj očenašev in zdravamarij in ti takoj odleže,

pa te v mislih že daje tvoj „hudič“,

kako bi se čimprej spet poseksal s sosedovo Micko, ali katerokoli drugo novo punco.

Vzemiva isti primer s to razliko, da nisi bil zdresiran v katoliški veri,

ampak si bil zdresiran v komunistični oziroma ateistični veri.

Po seksu s sosedovo Micko nimaš nobene slabe vesti,

nasprotno si celo srečen, saj ti je med seksom z njo res bilo lepo,

o kakih grehih nimaš pojma in še najmanj potrebuješ koga,

komur bi se zaradi tega moral spovedati.

RKC ti že dva tisočletja skozi generacije tvojih prednikov

podzavestno nabija grehe in vzbuja strahove,

točno tisto, od česar naj bi se po Jezusovem učenju ti osvobodil,

kajti kot je Pavel lepo rekel, je tvoj Gospod namreč tvoj duh,

kjer pa je Gospodov duh je tudi tvoja svoboda.

Za RKC duha nabijanja grehov in strahov pa lahko mirno rečemo da je satanov, ali hudičev duh, saj ti ja povzroča povsem nepotrebno trpljenje,
smisel vsakega verovanja pa je prav ta notranja pot stran od strahu in trpljenja ne pa nabijanje in dodajanje le tega.

Kadar se hudo ustrašiš te ne zvije nikjer drugje kot v pleksusu solarisu,

kjer so lepo vskladiščeni vsi tvoji podedovani strahovi, vse tisto, kar nisi razčistil, pa bi lahko,

Ampak tudi Gospodov duh kot tvojan notranja svoboda je vedno bil je in vedno bo v tvojem srcu,

prej ga boš začutil, prej bodo s tebe začeli padati tvoji strahovi,

ki jih ustvrjaš kar sam s svojimi utečenimi preteklimi negativni čustvenimi vzorci,

prej bodo s tvojega uma začeli odpadati mentalni virusi, ki ti kvarijo hardwere tvojega zdravja.

Res je, da je vsak človek miselna mašina,

ampak je tudi res, da je najprej čuteča mašina,

to lahko sam pri sebi vidiš takrat, kadar te nekaj hudo boli,

takrat niti misliti ne moreš o čemerkoli, četudi bi rad, a je bolečina prehuda.

Vsak človek znotraj sebe hrepeni po notranji svobodi,

s tem, da eni hrepenijo v sebi malo bolj, drugi pa malo manj,

vse zavisi od tega koliko ga ima v kremljih njegova lastna iluzija

med njegovim imeti, ali njegovim biti.

Na obličju te Zemlje se sprehajajo ljudje, ki so znotraj sebe že precej osvobojeni

njihovo svobodo lahko začutiš kot njihovo nenarejenost, odkritosrčnost in sproščenost.

V njihovi družbi se lahko prijetno počutiš in si želiš,

da bi se tudi ti rad znotraj sebe lahko tako osvobodil, kot so se oni,

da bi tudi ti postal tako nenarejen, sproščen in odkritosrčen in spontan, kot so oni,

ampak brez vsakodnevnega notranjega truda,

brez vsako dnevnega treninga še nihče ni nikoli postal kak mojster.

Recept zate je za to zelo preprost.

Z vsakim svojim dihom se lahko dotakneš svojega srca

in se s tem znotraj sebe malo bolj osvobodiš od vibracij svoje nesvobode in strahu in se s tem približuješ svoji blaženosti

in če tega ne zmoreš in ne znaš,

vprašaj tistega, ki to zna, kje in kako se lahko tega naučiš.

Stojan Svet

www.besedemiru.net