Po le nekaj poglavjih so se v hiši zaslišali glasovi in koraki, hip po tistem pa je videla tudi tri »otroke«  ki so se v krogu posedli v kopalnico na tla in pričeli z igro. Pristopila je k njim, a se je obenem tudi naredila, da jih ne vidi, oni pa so se ji umaknili na bližnjo polico.  Vendar so se ji sčasoma vedno bolj približevali, jo božali po prstih in zdelo se je kot bi se hoteli igrati s svečo, ki jo je imela dekle v roki. Po rokah jih je pobožala tudi ona in ko je videla, da jim je všeč zlasti sveča jo je iz vrha kjer je vosek najmehkejši, odtrgala štiri dele. Vsakemu od palčkov je dala po en del sveče in četrtega obdržala za sebe.  Od veselja so vsi trije začeli skakati po kopalnici in zatem z neke vrste krohotom  odhiteli iz hiše.

K ratek čas po tem dogodku je prišel  moški in sedel poleg nje. Začel jo je božati  po rokah, kot pred tem »trije otroci«, jo poljubljati, vendar ona se mu je izogibala. Dlje kot do božanja po rokah moški ni mogel iti, zato ko je to sprevidel je odšel tako tiho kot je prišel.

Takoj po tistem je prišla v kopalnico ženska oblečena v modra oblačila. Ogledovala si je tisti prostor in zatem pristopila k dekletu v dnevni prostor. 

  »Dekle.. Zahvaljujem  se ti za  ljubeznivost do mojih otrok,  kot se ti tudi zahvaljujem, da nisi podlegla prošnjam slabih misli mojega moža.«

Ženska je odprla cekar in iz njega vzela staro a zelo lepo modro žensko obleko.

 »To je moje darilo za tvoj lep odnos dekle. Prosim te le, da nikomur ne poveš kako si to obleko dobila, ne sme š pa je nositi vse dokler ne pride naslednji božič. To je tudi prvi dan, ko jo lahko oblečeš. V pozornost na ti tvoji lepi dejanji bom tudi za tebe molila, da boš celo življenje srečna in zadovoljna.« 

To so bile tudi zadnje besede ženske-palčice preden je potiho in počasi   odšla iz hiše.

Naslednje jutro so se meščani Lodmunafirdirja vrnili od polnočnice. Nekateri so jo vprašali po novicah, saj je bila ona edina, ki je ostala v mestu.  Večerno novico je seveda zamolčala in pri tem je tudi ostalo.

Prišlo je pol etje in hišna pomočnica je nekega dne zlagala perilo.  Gospodarica, ki je bila tisti trenutek prisotna je v omari videla lepo modro obleko. Vprašala  jo je kje je dobila to obleko. Dekle je bilo zavezano k molku, zato tudi ni odgovorila.

Gospodarici se j e takšen odgovor zdel čuden zato ji je povedala, da ve odkod izvira tista modra obleka, dodala pa je še da ni prepričana, če bi bila obleka v omari, v kolikor nebi bila doma na Božično noč.

»Vprašanje, če boš naslednji božič tudi doma.«

»Tudi prav, če bom šla na polnočnico, ji je odgovorila hišna pomočnica. «

Poletje se je izteklo, prišel je naslednji božič. Gospodarica še ni pozabila modre obleke v omari, zato se je odločila ostati doma. Gospodar je bil seveda proti, toda na koncu je obveljalo, da so šli k polnočnici vsi razen gospodarice. Enako kot hišna pomočnica leto poprej, je to pot ob sveči na sofi brala knjigo gospodarica.

Čez nekaj trenutkov so prišli trije otroci in enako kot že nekoč so se začeli igrati, to pot sredi sobe.  Vendar gospodarica ni bila kot hišna pomočnica. Načeloma otrok ni marala, motil pa jo je predvsem  krohot otrok. Ti so kljub temu prišli do nje, pobožali so jo po rokah, ona pa kakršna je že bila, se je začela na njih dreti in jih tepsti. Vsi trije so z debelimi solzami v očeh odhiteli iz hiše.

Kasneje je prišel moški. Sedel je poleg nje in seveda šel je lahko dlje kot leto poprej pri hišni pomočnici. Oba zadovoljna sta se čez nekaj minut  poslovila brez kakršnega  koli pomisleka o posledicah.

Po kratkem času je v hišo prišla ženska. Na videz zelo jezna je sedla poleg gospodarice, ji prijela desno roko in  rekla:

»Tole naj bi bi bila roka, ki je tepla moje otroke in ki je zadovoljevala mojega moža. Obljubljam ti da boš dobila v to roko hude bolečine. Začuden bo celo tvoj mož, ko bo prišel od maše. Umrla boš za bolečinami, v tej roki!«

Ženska je odšla iz hiše, gospodarica pa je legla na sofo. Ni več brala, morala je leči, saj je čutila neznosne bolečine, ki so ji trgale desno roko.

Naslednje jutro so prišli meščani. Hiša se je napolnila s služinčadjo kot zadnji pa je prišel tudi gospodar. Videl je ženo,  ki je še vedno cvilila od bolečin in jo vprašal po vzroku.  Možu je priznala svoje dejanje nakar se je oglasilo dekle, hišna pomočnica.

»Če bi ravnala kot sem jaz bi lahko naslednji božič nosila novo lepo obleko. Otrokom sem dala kos sveče, moški je le sedel poleg mene, ženska, pa, ki je očitno to vse videla me je obdarila. Žal mi je, se pač zelo razlikujeva.«

Gospodarici je bilo žal, toda kar je bilo storjeno ni bilo več mogoče popraviti. Kot ji je rekla ženska večer poprej se je tudi zgodilo. Gospodarica je umrla za bolečinami v desni roki.