Na strani  RTV Slovenija  je nadškof dr. Anton Stres izjavil, da je bil škof Rožman velik človek in da ima javnost verjetno sprevžreno podobo o škofu Rožmanu. Po njegovih besedah Rožman ni imel nobenih iluzij glede tega, kaj je dobro za slovenski narod, v kočljivi situaciji je skušal narediti najboljše, zato o kriminalnem početju vsekakor ne more biti nobenega govora.

V knjigi Škof Rožman in kontinuieta, avtor Ivan Jan, piše, da je škofa Rožmana mučila vest zaradi kolabarocije s fašisti in nacisti in borbo proti partizanom, med katerimi so bili mnogi katoličani, kot v intervjuju ugotavlja tudi nadškof Stres. Citiram: „Škofa Rožmana je po vojni očitno težila preteklost, vest ga je preganjala neprestano. Usodo slovenskega naroda in njegovo bodočnost je položil v Marijino materinsko Srce. Obiskal je Fatimo. Ohranjeni so citati škofa Rožmana iz obiska v Fatimi: »Tistega dne zjutraj sem rekel Mariji, da imam ta dan prav posebno prošnjo. Prosim jo, naj mi na kak način pokaže, da kakšno znamenje, naj mi odgovori na vprašanje: Ali smo katoliški Slovenci med vojno in revolucijo ravnali prav ali ne? To me je namreč hudo mučilo. Ne morda zaradi komunističnih sodb in obsodb, pač pa toliko bolj zaradi strašnih nesreč, ki so nastale in deloma še trajajo…« Škof je v tujini o tem razmišljal, ko je ugotavljal veliko število žrtev med in po vojni. Škofa Rožmana je torej vendarle mučila vest za vse, kar je storil.« Rožman je tudi priznal, da bi bilo manjše zlo, če se ne bi z orožjem upirali komunistom, citiram: «Nek pater, ki je bil kot begunec veliko let v tujini in se je imel priložnost pogovarjati s škofom Rožmanom, mi je pripovedoval, da je škof Rožman zadnja leta svojega življenja vpričo njega izjavljal: »Zdaj čedalje bolj vidim, da bi bilo manjše zlo, če se ne bi z orožjem upirali komunistom.« Škoda, da ni do tega spoznanja prišel že med vojno Zlo bi sicer bilo, ampak manjše. Kakšnih 12. tisoč ljudi bi lahko še živelo.«

Niko Gorjup, Nova Gorica