Valu obtožb zaradi katoliški pedofilov, ki se v zadnjih mesecih zgrinjajo na Vatikan in sedanjega papeža, ni videti konca. Toda potrebno je povedati, da tudi prejšnji papež Janez Pavel II ni storil veliko, da bi naredil čistilno akcijo v svojih vrstah. Celo nasprotno. V knjigi Zlorabe, molk in laži, Spolno nasilje v Irski katoliški cerkvi, avtor Joe Rigert navaja, da je poljski papež vse do smrti ščitil avstrijskega pedofilskega kardinala. Citiram odlomek: »Ob obisku v Rimu sem poskušal ugotoviti, ali niso morda težave v irski cerkvi odraz kulture spolne hipokrizije, ki vlada v samem Vatikanu. Pravzaprav je dal zgled sam papež Janez Pavel II. s svojim odzivom

na dokaze o spolnem prestopništvu njegovega konservativnega zaveznika in prijatelja, kardinala Hansa Hermanna Groerja iz Avstrije. Zamižal je pred vsemi dokazi o spolnih zlorabah in zavrnil zahteve po preiskavi, molčal je ob trpljenju žrtev zlorab, potem pa je kardinala neobrzdano hvalil ob njegovi smrti. Ta primer je zelo pomemben, saj zgovorno kaže na mentaliteto, ki vlada v vrhu rimske cerkve, ko gre za vprašanja spolnosti.

Leta 1986 je Janez Pavel imenoval benediktinskega duhovnika Groerja za nadškofa; dve leti pozneje je bil povišan v kardinala. Ne le da je bil konservativec, Groer je z Wojtylo delil tudi

fanatično vero v devico Marijo. Več kot očitno pa je, da mu Devica ni služila kot vzornica, ko je šlo za njegovo osebno moralo. Leto 1995 je prineslo osupljiva razkritja: potem ko je kardinal javno obtožil nekatere duhovnike spolnega nadlegovanja fantov, je pet nekdanjih semeniščnikov obtožilo še njega, da jih je nadlegoval, ko je bil duhovnik. Eden od fantov, Josef Hartmann, je trdil, da ga je Groer 'silovito' objemal, po francosko poljubljal, mu sedel v naročje, drgnil penis in ga vsepovsod ljubkoval, včasih tudi medtem, ko je telefoniral. 'Sam sebi sem se zdel kot … njegova vlačuga,' je povedal Hartmann v pogovoru. Takrat je bil star 14 let. V moji raziskavi je bil ta primer tako zelo pomemben zato, ker je pokazal, kako se je na spolno zlorabo odzival papež. Pravzaprav se pet mesecev sploh ni odzival; potem pa je Groerja branil pred 'nasilnimi napadi' in se mu zahvaljeval za 'plemenito in zvesto' služenje cerkvi. Ko je Groer končno odstopil s položaja dunajskega nadškofa, je papež trdil, da je to naredil prostovoljno, zaradi svoje starosti – imel je 75 let. Niti z besedo pa papež ni povezoval odstopa z domnevnimi zlorabami.

Toda to je bil šele začetek zgodbe. Duhovnik, ki je trdil da je bil tudi sam žrtev Groerjevega spolnega zlorabljanja, je povedal, da je že pred desetimi leti opozoril pristojne v benediktinskem semenišču v Gottweigu, med drugimi tudi opata Clemensa Lashoferja, da je Groer 'nagnjen k homoseksualnosti'.  Odziv je bil značilen: cerkvene oblasti so bile do Groerja skrajno prizanesljive in so zadevo zadržale znotraj svojega kroga. Opat Lashofer je poskušal Groerja in njegovega tožnika prepričati, naj 'zacelita rane in s pogovorom rešita spor'. Pri tem pa ni niti poskušal ugotavljati, ali ni morda Groer zlorabil še koga. Vatikan pa je bil v zvezi z Groerjem še bolj malomaren. Ko se je pripravljalo njegovo imenovanje za nadškofa, se papeški nuncij ni pozanimal za Groerjevo preteklost, kar je povsem v nasprotju z običajnim poizvedovanjem o kandidatih. Pri Groerju je šlo vse po hitrem postopku in je imel prej in potem poseben status. Celo potem, ko je končno odstopil s položaja nadškofa, pa ga je opat Lashofer imenoval za priorja, drugega po položaju v samostanu v Gottweigu. Groer je na tem položaju ostal tri leta, vse dokler se niso pojavile spet nove obtožbe o posilstvih in v Avstriji izzvale množične proteste. Šele takrat je Vatikan na prošnjo opata Lashoferja prosil benediktince, naj raziščejo početje svojega kardinala, toda tudi tokrat naj bi vse ostalo znotraj njihovega družinskega kroga. In šele takrat je papež zahteval od Groerja, naj se odreče vsem svojim položajem v cerkvi in zapusti Avstrijo. Celo po tem pa je Groer kršil dogovore in se pri obredu krsta javno pojavljal v svoji škrlatni opravi. Ko je pri 83 letih umrl, se mu je Janez Pavel zahvaljeval za 'veliko ljubezen do Kristusa in do cerkve'.«

Janja Škrjanc, Borovnica