Tako kot je celo vesolje spektrum slišnih in vidnih vibracij,
tako vibrira tudi tvoje telo in tvoj duh, ki v njem prebiva.

Torej tudi tvoj strah je doloèen spektrum obièajno nizkih vibracij.

Poznam veè vrst strahov.
Zavestni in podzavestni,
reinkarnacijski in tisti,
ki jih vleèeš iz svoje mladosti
po vzorcih svojih staršev.

Tvoji podzavestni strahovi so vsi tisti strahovi,
ki si jih prine sel s sabo še iz prejšnjih življenj,
tvoji zavestni pa tisti,
ki si si jih nabral v tem življenju
oziroma si jih nabiraš sproti.

Vibracija strahu in nemira se obièajno manifestira pri èloveku v takih situacijah,
ki jih obièajno ne pozna
in ne ve kakšne bodo zanj posledice pozitivne, ali negativne.


Tvoja vibracija strahu je manifestacija tvojega egoizma v v sem svojem razkošju.

Poglejva banalen klasièen primer,
ki ga veèina od nas dobro pozna.

Hodiš recimo v srednjo šolo, veèina od nas itak je
in danes veš, da bo profesor tistega najzoprnejšega predmeta spraševal,
ti pa se nisi nauèil(a) predpisane snovi
in veš, da èe boš vprašan(a) boš dobil(a) cvek.

Profesor v eni uri nima èasa vprašati v seh uèencev
in obstaja možnost,
da ne boš ti med današnjimi žrtvami.

Bolj ko se približuje tista ura tega profesorja, bolj se poèutiš nelagodno,
ampak tvoji sošolci, ki to snov znajo,
so pov sem sprošèeni in mirni
pri njih o kakem nelagodju
ni ne duha ne sluha.

Profesor pride v razred in tisti profesor,
ki je izkušen že takoj ve,
kateri so tisti uèenci,
ki znajo, oziroma kateri so tisti, ki ne znajo
in jih je strah, da bodo vprašani.

Ko pogleda po razredu, obièajno tisti,
ki ne znajo gledajo v klop, ali tla
in molijo Boga,
da jih profesor ne bi opazil.

Nastane grobna tišina napetost in strah se stopnjujeta in ti se zaèneš potiti, ali drgetati, ali kar oboje skupaj.

Èe si vprašan in ne znaš snovi, dobiš cvek in strah popusti itak si jo odne sel, kakor si paè jo.

Drugiè se situacija ponovi, ampak tokrat ti znaš to snov
in v tebi ni nobenega nelagodja in strahu, nobenega potenja in drgetanja, ker veš, da tisto snov ti dovolj dobro znaš.

Pred nekaj leti smo imeli še carino na avstrijski in italijanski meji in verjetno ni nikogar, ki je tja hodil po nakupih, da nikoli ni niè »prešvercal«.

Višja je bila cena »švercanih« predmetov,
veèji je bilo nelagodje in strah na carini, ali te bodo dobili, ali ne.

Na meji je vedno sledilo tisto zoprno vprašanje carinika:

»Imate kaj za prijavit?« in naš obièajen odgovor: »Ne.«

Potem pa bodisi tisti zamah z roko, da pojdi naprej, ali pa:

«No potem pa odprite prtljažnik.«

V teh zgornjih lahkih primerih lahko zavestno vplivaš na to,
ali te bo strah, ali pa ne, enostavno si takih situacij ne privošèiš.

Druga stvar glede strahu je,
èe se ti pripetijo nenavadne neprièakovane stvari,
kot se je to pred leti meni, ko me je sredi noèi zbudil nekdo,
ki je na vsak naèin hotel priti nepovabljen v moje stanovanje.

Porival je nek kljuè v kljuèavnico vrat mojega stanovanja
in pri tem glasno preklinjal.

Vstal sem in šel odpret vrata.
Pred njimi je stal precej okajen èlovek in me skušal preprièati,
da je moje stanovanje pravzaprav njegovo.

Razložil sem mu da je vstopil na napaèni hišni številki.
Možakar je res stanoval v istem bloku samo nekaj vhodov naprej.

Lepo se je odmajal domov in potem sem imel mir.

Poglejva zdaj od kje pravzaprav izhaja strah?

Po mojih prouèevanjih tako kot vibracija ljubezni
tudi vibracija strahu vedno prihaja iz srca,
razum mu pa ponavadi dodaja še negativen èustven naboj.

Nerazèišèeni strahovi se skozi èas potencirajo in akumulirajo,
izberejo si bližnjice za svoje negativno vibracijsko delovanje,
kar privede do notranjih blokad in bolezenskega stanja.

Poglejva zdaj še tvoje podzavestne strahove, tiste strahove,
ki jih nisi razrešil v prejšnjih življenjih
in s katerimi bi bilo dobro,
da bi jih odpravil dokler si tu in živ.

Ti nerazèišèeni strahovi so veliko globlji in mnogo težje odstranljivi.

Da bi lažje razumel(a) te strahove si predstavljaj,
da si ribiè, ki živi na obali oceana.

Vsak dan moraš z ostalimi ribièi na morje, saj je to tvoj osnovni kruh, saj drugega niti ne znaš.

Tvoja huda vsakodnevna travma je, da ne znaš plavati in veš, da èe te bodo valovi vrgli v morje boš utonil.

To se tudi zgodi. Utoneš.
Ko se ponovno rodiš nekje na obali oceana že kot otrok sanjaš moraste sanje,
kako si se utopil, zato se morja bojiš in se seveda ne nauèiš plavati.

Ampak zgodba se spet ponovi, ker drugega posla ni, kot samo ribištvo.
seveda spet utoneš.

V naslednjem življenju pa se rodiš nekje na kontinentu,
ampak tvoj strah pred utopitvijo je tako velik,
da se ne upaš kopati niti v banji v kopalnici.

Sam sem poznal konkretno en tak primer,
ko smo bili z ansamblom na morju,
pa se en èlan ansambla ni upal v vodo niti do kolen.

Od kje misliš se nekateri ljudje tako moèno bojijo teme, ali pa zaprtih prostorov? Èisto mogoèe je, da so bili žrtve potresov in so potem pod ruševinami v temi poèasi umirali.

No seveda so jih kot majhne otroke lahko v temaènih prostorih
same pušèali tudi njihovi starši.

Nikoli ni sem mogel razumeti zakaj se nekateri še po sebej ženske tako hudo bojijo pajkov, dokler se ni sem znašel v Avstraliji v »bushu« kot Avstralci pravijo gozdu in naletel na majhne èrne pajkce z rdeèo piko na hrbtu. Èe te tak pajkec pièi, lahko tudi umreš.

No razliènih strupenih pajkov je v Avstraliji še kar nekaj, zato niso priporoèljivi za sklepanje prijateljstev.

Èe si imel kako tako negativno izkušnjo iz prejšnjega življenja,
je strah pred pajki lahko precej utemeljen, mar ne?

Prav isto je s kaèami. Pred kratkim sem imel priložnost v rokah držati indijskega pitona, res ljubka domaèa žival, ampak eni, ki so bili tam prisotni so se ga tako bali, da se niso upali stopiti blizu niti na kak meter razdalje, spomini slabih izkušenj iz prejšnjih življenj.

In kakšno je zdravilo za zdravljenje strahu?

Zame je to preprosto;
biti vsak trenutek povezan s svojim srcem
in hkrati biti zavesten dogajanja okoli sebe,
enostavno biti v vibraciji enosti samega sebe s sabo.

Ko mi uspe priti do te zavesti,
kjer ni niè dobrega niti slabega,
kjer ni nièesar s èemer bi se strinjal, ali pa ne,
kjer ni nobenega sovraštva, ali kake jeze,
seveda ni tam niti nobenega strahu,
nekaj pa vendarle je;

obilica notranjega miru in ubranosti,
v katerih me lahko spreletijo tudi obèutki ljubezni.

seveda, da bi prišel do takega stanja zavesti,
je treba kar nekaj delat vsak dan na sebi.

Drugaèe pa kar se tebe tièe,
se sooèaj s svojimi strahovi,
naredi si seznam svojih strahov in tuhtaj,
kako bi jih najbolje razrešil(a).

Konèno tvoj strah škoduje samo in izkljuèno tebi.

seveda je eden najveèjih strahov strah pred smrtjo,
ampak ne za one, ki so že bili kdaj klinièno mrtvi
in so po èudežu ponovno oživeli.

Oni se ne bojijo smrti.
Tudi take sem poznal.
Rekli so, da je tam tak èudovit mir,
kot ga tukaj nikoli ni bilo.

No ja, to ravno ni res,
èlovek lahko doživi tu toliko miru,
kolikor se mu je pripravljen posvetiti,
kajti v se kar je tam je tudi tu.

Vsaka ljubezen pa topi v se negativne blokade,
v se jeze, vsa sovraštva in v se strahove.

Zato ljubi, ljubi in še enkrat ljubi,
ljubi sebe in kogarkoli že lahko…

Amen

Stojan Svet
raziskovalec neumrljivega v sebi

© Pravice ponatisa pridržane. Katedrala.si 2005


Na vrh strani.