Za vsemi hvalisanji in poveličevanji naše civilizacije so skrite smeti. Pismenost, poliglotizem, mladost, večna lepota – za nasmeškom teh (pre)cenjenih vrednot se skriva naša preprosta, še vedno človeška narava, ki potrebuje le ljubezen in pozornost bližnjih. Svobodni smo v vseh zunanjih pogledih, lahko živimo, kjer želimo, ljubimo kogar hočemo ljubiti, verujemo kar pač želimo verovati, povemo kar želimo povedati. Kdo bi potem še verjel, da smo v resnici le sužnji samih sebe, če pa imamo vse… Ne samo, da se nam ponavlja visok odstotek enakih misli dan za dnem, vežejo nas spone bontona, pretirane uglajenosti in lastnih okvirjev. Zakaj ne bi pice jedli z rokami, sedeli po turško tudi v šoli in razumeli, da se človeško telo poti, je poraščeno in rabi počitek ob prehladu…
Večina pripadnikov naše civilizacije na našem koncu krogle je v tej »svobodi« zagrenjena še z možnostjo lastne izraznosti – vsak bi naj moral pustiti viden pečat za sabo, doseči kolikor je mogoče, vsekakor pa več od sosedov. Tako, torej bom tudi jaz napisala nekaj izstopajočega, nekaj, kar bo spreminjalo ljudi na bolje… Ah, ne zatiskajmo si oči – to so želje slehernega, da bi izstopal namreč. Želimo biti drugačni, posebni, nerazumljeni, edinstveni. Saj smo – pa vendar smo si podobni, naš um je omejen z nekaj dimenzijami in se nekje konča: v vesolju pri Velikem poku, po smrti nekje nad oblaki / na vročini / v drugi inkarnaciji. Ironično zakoreninjeno je prepričanje, da smo na svetu zato, da dosežemo individualno (a popolno) srečo. Morda je tako prav, a smo si samo to cvetlično pot posuli z žerjavico. Ne glede na izbiro sredstev smo še vedno samo ljudje.
Nekoč, ko odrastemo na temeljih te miselnosti, naenkrat v vodo padejo vse pravljice, v katere človek verjame vsaj prvih dvajset let. Zavedanje, da starogrška teorija razdvojenih dvoglavih, štirirokih in štirinogih bitij še kako drži. Nenehno smo podvrženi hrepenenju in iskanju, ker roko na srce, precej nerealne so možnosti za popolno ujemanje, za srečanje dveh sorodnih duš, ki sta bili nekoč eno. Na voljo imamo le ozek bivalni prostor in ljudi v njem. No, mogoče dva ali tri takšna okolja. Od vseh šestih milijard ljudi na svetu se tako omejimo na manj kot drobtinico celote – na ljudi, ki so približno enake starosti, veroizpovedi, največkrat nasprotnega spola. S tolikšnimi omejitvami pa navkljub vsemu optimistično čivkamo o duši dvojčici, ki jo bomo že jutri spoznali. In srečno sta živela do konca svojih dni.
Pa ja. Na koncu najdemo najbližjo varianto naše ideje o popolnosti. Žalostno, ampak takšno je življenje. Temu ni pametnega zaključka. Se rodimo, odrastemo, odtrpimo svojo porcijo, pogoltnemo svoje nauke. Umremo.
Vso srečo torej pri uresničevanju samih sebe v tem svetu! Prva bitka se začne vedno pri samem sebi, v mogočnem umu…
